BEJŽ, BEJŽ, VODA GRE!

Vzhodni del Mestne občine Ljubljana je na severovzhodnem delu ravninsko območje Ljubljanskega polja, na jugovzhodu pa je gozdnato področje. Po ravninskem delu tečeta kraška reka Ljubljanica in alpska reka Sava, ki ima v zgornjem toku izredno hudourniški značaj.

Od Golovca pritečejo v Ljubljanico trije potoki: Dolgi potok, Graben in Bizoviški potok. Kar nekaj hudourniških potokov priteka po dolini Podmolnika, Podlipoglava, Panc, Javorja in Zagradišča, ki se v Zavoglju izlijejo v Ljubljanico. Po dolini Besnice teče potok Besnica, ki se izlije v kraško reko v Podgradu.

Reka Sava, ki iz ozkih sotesk priteče v Ljubljansko kotlino napaja podtalnico celotnega Ljubljanskega polja. Le lučaj stran od vasice Podgrad se vanjo izlijejo Ljubljanica s pritoki in Kamniška Bistrica.
Še dobri dve desetletji sta po ravninskem delu tekla dva potoka Bubnovka in Studenčnica. Bubnovka je izvirala v Zalogu, Studenčnica, ki je izvirala v Sneberjah. Zaradi geografskih značilnosti tega dela mesta so tu živeči prebivalci začeli v 16. stoletju množično izkoriščati moč vode. Postavljali so številne mline, kovačije, oljnice, žage in druge obrtniške delavnice, kjer so pri svojem delu uporabljali vodo, kot pogonsko moč.

Potoka Bubnovka in Studenčnica ni več. Na njuno žuborenje spominjata prazni strugi in objekti mlinov, ki so nekoč tu mleli žito.

Avtorica knjige, mag. Minka Jerebič, je v letu 2014 napisala knjigo Rečno pristanišče Zalog. V knjigi je zelo natančno opisala Savsko rečno pot in zaradi njenega dobrega in zelo rastočega razvoja, zlasti v 17. in 18. stoletju, omogočila razvoj žitne trgovine, ki je bila kot posledica dobra oskrba Ljubljane z žitom.

V letošnjem letu pa je naše društvo izdalo drugo knjigo avtorice Minke Jerebič z naslovom Ob bistrem potoku je mlin, cin cin … Tako nadaljujemo poslanstvo našega društva, ohranjamo zgodovino naših prednikov zapisano na papirju.

Avtorica knjige nadaljuje svoje raziskovalno delo, tam kjer je s prvo knjigo končala, v dobro razvitem rečnem pristanišču v Zalogu. Kot posledica dobro razvite trgovske rečne poti po Savi in Ljubljanici, so se posledično razvijale številne obrti. V Zalogu, Zg. in Sp. Kašlju, Zg. in Sp. Zadobrovi ter Vevčah so nastale in se naglo razvijale številne obrti, ki so s svojimi izdelki ali storitvami oskrbovale pristanišče v Zalogu. Največji porabnik moke je bil v tem času Rudnik živega srebra v Idriji. Ljubljanska gospoda je ob Studenčnici postavila številne mline, ki so mleli za potrebe ljubljanskega žitnega trga, nekateri pa so bili neposredno povezani z rudnikom.

Tretja knjiga, ki jo namerava naše društvo izdati prihodnje leto in nosi naslov Bejž, bejž, voda gre! pa se avtorica knjige tudi tokrat dotakne življenja ljudi na vzhodnem delu mesta oziroma nekoč v Šentpeterski prafari.

Poplave so bile stalnica v življenju ljudi, tako na obeh bregovih rek Ljubljanice in Save. Življenje ljudi ni bilo enostavno, toda prilagodili so se temu naravnemu pojavu, z njim živeli in preživeli.

Avtorica knjige Bejž, bejž, voda gre!, mag. Minka Jerebič, začne svoje pisanje s hidrografskimi značilnostmi tega dela Ljubljane. Pri njenem delu ji je bila v veliko pomoč absolventka geografije, Marija Mija Kurent iz Zadobrove. V svojih nalogah je temeljito raziskala hidrografske značilnosti potoka Besnica, medtem ko je avtorica knjige raziskala tudi hidrografske značilnosti ostalih potokov na vzhodu Ljubljane ter rek Ljubljanica in Sava.

Šele cesar Karel VI, oče Marije Terezije, je razumel, kako pomembne so rečne poti za razvoj celotnega cesarstva, zato je naročil posameznim deželam, da so začeli z regulacijami rek. Največji razvoj na tem področju je bil prav v času vladanja njegove hčerke, Marije Terezije. V tem času se je začelo s projektom osuševanja Barja, dobili smo Grubarjev prekop in usmeritev dela Ljubljanice okoli mesta, na vzhodnem delu pa so začeli z regulacijo tako Ljubljanice kot Save.

Regulacija Ljubljanice in Save je pomenila nov začetek za razvoj mesta, obenem pa tudi določene izboljšave v načinu življenja prebivalcev v krajih ob rekah. Posledično so reke manj poplavljale, zato pa se je začelo širiti območje, ki je pomenilo na kmetijskem področju dodaten prostor za setev žita oziroma novo področje za razvoj kmetijstva.

Okoliški kmetje so začeli sejati žita, ko se je voda, ki je poplavljala, umaknila in ga uspešno pospravili, ko se je začelo jesensko deževje. Poleg tega, da so bile poplave, so začeli ljudje to poplavno območje izkoriščati za sejanje tudi drugih pridelkov. Še danes je zelo dobro znano Kašeljsko zelje, pa repa, koleraba in druge poljščine iz Zadobrove.

Sava, ki je alpska reka je ob poplavah prinašala s seboj veliko proda in drugih naplavin. Pesek in mivko so krajani Zaloga, Zadobrove in Sneberij pobirali in to izkoriščali za prodajo v mestu ter okoliških krajih, kjer so gradili hiše ali druge objekte. Povsem drugače je bilo na območju, kjer je poplavljala Ljubljanica. Za seboj ni puščala proda, mivke, pač pa druge naplavine. Mnogokrat so okoliški prebivalci pobirali vejevje ter druge naplavine, jih osušili ter prodajali za kurjavo.

Mnogokrat se je zgodilo tudi to, da je so potoki in reke ob večjih neurjih prestopile reke, nato pa tudi hitro presahnile. Za seboj so puščale živež: ribe, rake in školjke. Seveda je to pomenilo za okoliške krajane vir hrane za preživetje, ker pa je bilo tega veliko, so to tudi uspešno prodajali tako vaškim gostilnam kot tudi meščanom Ljubljane.

Poplave pa so zaznamovale tudi življenja ljudi. Svoje domove so gradili tam, kjer reka ni prišla blizu, toda velikokrat se je zgodilo prav slednje, ko so precenili moč reke. Poplave so pustile katastrofalne posledice v življenju ljudi. Mnogokrat so jim uničile skromne domove, velikokrat je bila storjena materialna katastrofa, ko so bili poleg domov uničeni tudi hlevi in gospodarska poslopja, mlini ter uničen pridelek na njivah.

Človek je vedno bolj in bolj posegal v naravo, vse z namenom, da si jo podredi oziroma, da si ustvari boljše pogoje za življenje. Že v 17. stoletju so znani posegi regulacij rek, saj so prej imele strugo, kot so si jo same izbrale.

Velik napredek in izziv je pomenil tudi prehod preko reke. Šele od 16. in 17. stoletja dalje so množično začeli graditi mostove, kar se je še bolj intenzivno širili v 18. stoletje in kasneje v 19. stoletje, ko na področju arhitekture dosežejo svoj višek, ko se je začel pri gradnji uporabljati beton.

Avtorica knjige v zadnjem delu knjige prikaže tudi sistem varovanja pred naravnimi in drugimi nesrečami. Pri njenem delu so ji pomagali tudi na Oddelku za varnost in zaščito na Mestni občini Ljubljana.
Zelo znane so zgodbe iz naše zgodovine, ko so gorele hiše, ko je voda uničila domove, ko je plaz zasul vasi itd. Že takrat so si ljudje medsebojno pomagali. Prav na podlagi tega je bilo v sredini 19. stoletja ustanovljeno prvo prostovoljno gasilsko društvo v Ljubljani oziroma na Kranjskem. Šele mnogo let kasneje so po njihovih stopinjah stopali tudi v drugih mestih takratne monarhije. Prostovoljno gasilstvo se je množično širilo tudi na vzhodu Ljubljane, tu so še danes številna društva, ki zelo uspešno delajo.

Žalostne so zgodbe ljudi, ki še danes pripovedujejo, koliko ljudi je ob poplavah utonilo ali pa se je za njimi izgubila vsakršna sled. Grozljiva je pripoved še živeče krajanke, ki se spominja, kako ji je mož pripovedoval, da je slišal bobnenje reke Save, ki je prestopila bregove in se razlivala po poljih. Kot, da bi slišal krike na pomoč sosede, je sedel na čoln in se odpravil do njih. Gospa je bila na sredini dvorišča na drevesu in se ga z zadnjimi močmi opirala, okoli nje pa le voda, voda, voda … Gospo je rešil, žal pa ni bilo pomoči za njenim mladoletnim otrokom, katerega je reka sprejela v svoje nedrje … Ostali so kriki zapisani vedno v spomin: »Bejž, bejž, voda gre!«

Ob koncu knjige se avtorica dotakne tudi zgodb, ki jih je pisalo življenje na vzhodnem delu Ljubljane, ko so bile spomladanske in jesenske poplave, včasih pa še tiste, ki so marsikoga presenetile.
Življenje gre naprej. Tako je bilo nekoč, tako je danes. Naši predniki so znali izkoristiti moč narave sebi v prid. Vasi in zaselki so se širili proti notranjosti, poplavno območje pa je bilo namenjeno paši živine in poljedelstvu.

Danes so poplave redkejše, toda še vedno so. Marsikatero strugo bi bilo treba očistiti, prav tako tudi brežino rek in potokov. Če je uspelo našim prednikom, lahko tudi nam.

Avtorica knjige zelo natančno opisuje značilnosti potokov in rek na vzhodu Ljubljane. Skozi zgodovino so se spreminjali. Poplave so bile ves čas prisotne, toda ljudje so jih sprejeli in živeli z njimi. Danes tako množičnih poplav, kot so bile nekoč ni več. Ostali so spomini in človekovo življenje bogatejše z novimi spoznanji. Prav to pa je tisto, kar odlikuje to knjigo. Našo sedanjost in prihodnost lahko gradimo na temeljih in spoznanjih naše preteklosti.