BOTANIK ANDREJ LAMPRET

Nekaj let po koncu 1. svetovne vojne je v Slapah pri Ljubljani v fari Device Marije Vnebovzete prijokal na svet Andrej Lampret.

Rodil se je kmečkim staršem, kjer je bilo spoštovanje ljudi, živali in rastlin nekaj povsem samoumevnega in povezanega z življenjem.

Le lučaj stran od kmetije se je prvič zazrl v stvarstvo Narave, ko se je hodil igrat k številnim izvirom pitne vode ob reki Ljubljanici. Tu se je igral z živo-pisanimi metulji, opazoval barvno paleto rastlin, ki so se skrivale med zelenimi travniki in občudoval stvarstvo reke, ki se je nemo kotalila mimo in izginjala izpred oči, kot nedotaknjena in boga spoštujoča.

Še danes se spominja materinih besed o ljubezni do narave in stvarstva. Besede so se mu vtisnile v srce in Andreja zaznamovale za celo življenje.

Življenjska pot Andreja ni bila lahka, doživljal je vzpone in še več padcev, toda vse to ga je delalo močnega in z njim je rasla tudi ljubezen do narave, ki ga nikoli ni izdala. Že od prvega obiska v hlevu in stopicanja po pisanih travnikih za kmetijo je vedel, da je človek, ki pripada naravi. Tako jo je vzljubil, da ji je posvetil vse svoje življenje.

Usoda je hotela, da je s 16 leti zapustil svoj domači kraj in se šel učit na grad Grm pri Novem mestu. Tu je obiskoval Kmetijsko šolo. V poletnih mesecih, ko so se zaprla šolska vrata, je delal v Papirnici Vevče. Vsak novčič v žepu mu je prav prišel, saj si je z njim želel pridobiti le še več znanja.

Usoda 2. svetovne vojne je spremenila radost družine Lampret. Nikoli niso zatajili vere v Boga in Devico Marijo. To pa je bilo usodno za povojni čas, ki je družino prisililo, da je zapustila to slovensko domačo idilo in si svojo življenjsko usodo poiskala v tujini.

Andrej je ostal v Avstriji. Nadaljeval študiji in dobil delo na avstrijski zemlji. Ne glede kje človek živi, Narava je del njega in tako je postala ta tudi na tujem. Vzljubil jo je, pridobival nova znanja in spoznanja.

Na prigovarjanje žene in kasneje tudi otrok, je vse znanje s področja svojega 60 letnega dela med rastlinami zapisoval v dnevnik.

Danes si želi le eno – ljubezen ljudi do Narave.

Andrej ni nikoli zanikal svoje Matere Slovenije, ponosen je nanjo. Edina vez med matičnim narodom mu je bil dnevnik, v katerega je zapisoval svojo ljubezen do Narave v materinem jeziku.

Pričujoči zapisi so zapisi ljubezni in spoštovanja do Narave. Andrejeva želja je, da bi nekoč te zapise brali tudi njegovi potomci – v nemškem jeziku.