OB BISTREM POTOKU JE MLIN, CIN CIN …

Vzhodni del Mestne občine Ljubljana je na severovzhodnem delu ravninsko območje Ljubljanskega polja, na jugovzhodu pa je gozdnato področje. Po ravninskem delu tečeta kraška reka Ljubljanica in alpska reka Sava, ki ima v zgornjem toku izredno hudourniški značaj.

Od Golovca pritečejo v Ljubljanico trije potoki: Dolgi potok, Graben in Bizoviški potok. Kar nekaj hudourniških potokov priteka po dolini Podmolnika, Podlipoglava, Panc, Javorja in Zagradišča, ki se v Zavoglju izlijejo v Ljubljanico. Po dolini Besnice teče potok Besnica, ki se izlije v kraško reko v Podgradu..

Reka Sava, ki iz ozkih sotesk priteče v Ljubljansko kotlino napaja podtalnico celotnega Ljubljanskega polja. Le lučaj stran od vasice Podgrad se vanjo izlijejo Ljubljanica s pritoki in Kamniška Bistrica.

Še dobri dve desetletji sta po ravninskem delu tekla dva potoka: Bubnovka, ki je izvirala v Zalogu in Studenčnica, ki je izvirala v Sneberjah. Zaradi geografskih značilnosti tega dela mesta so tu živeči prebivalci začeli v 16. stoletju množično izkoriščati moč vode. Postavljali so številne mline, kovačije, oljnice, žage in druge obrtniške delavnice, kjer so pri svojem delu uporabljali vodo, kot pogonsko moč.

Potoka Bubnovka in Studenčnica ni več. Na njuno žuborenje spominjata prazni strugi in objekti mlinov, ki so nekoč tu mleli žito.

Avtorica knjige, mag. Minka Jerebič, je v letu 2014, preko našega društva, izdala knjigo Rečno pristanišče Zalog. V knjigi je zelo natančno opisala Savsko rečno pot in zaradi njenega dobrega in zelo rastočega razvoja, zlasti v 17. in 18. stoletju, omogočila razvoj žitne trgovine, ki je bila kot posledica dobra oskrba Ljubljane z žitom.

V Zalogu, Zg. in Sp. Kašlju, Zg. in Sp. Zadobrovi ter Vevčah so nastale in se naglo razvijale številne obrti, ki so s svojimi izdelki ali storitvami oskrbovale pristanišče v Zalogu. Največji porabnik moke je bil v tem času Rudnik živega srebra v Idriji. Ljubljanska gospoda je ob Studenčnici postavila številne mline, ki so mleli za potrebe ljubljanskega žitnega trga, nekateri pa so bili neposredno povezani z rudnikom.

V srednjem veku so bile cestne povezave zelo slabe. Po starih in dotrajanih cestah so vozile predvsem kočije, ki so prevažale ljudi in pošto. Vse ostalo delo so opravljali tovorniki, furmani in/ali kmetje sami s svojimi vozovi. Iz tega razloga sta bili v Zalogu kar dve kovačiji, ki sta nudili kovaške storitve, na Studenčnici pa kovač, ki je nudil storitve predvsem prišlekom ter tovornikom iz Štajerske in Gorenjske, ki so prihajali v glavno mesto kranjske dežele.

V pristanišču v Zalogu je bila ladjedelnica. Za vsakodnevne potrebe nemotenega dela so rabili ogromne količine lesa. To je bilo zagotovljeno iz žage na Studenčnici, ki je delala neprekinjeno 24 ur na dan.

Izredno veliki razvoj je na tem delu mesta pomenil prihod Fidelisa Trpinaca, ki je odkupil grad Fužine. Kmalu je pokupil številne manjše mline, žage in kovačije vse od Fužin do Vevč. Še danes je pri gradu Fužine hidrocentrala za proizvajanje elektrike, le lučaj stran pa mogočni objekti Papirnice Vevče.

Severni del Zaloga, Zg. in Sp. Zadobrove ter Sneberij je bil neobljuden za kmetijsko dejavnost, dobro pa je uspevala konoplja, ki so jo uporabljali v Zalogu za izdelovanje vrvi. Tu so sejali okoliški kmetje jaro žito in ga pred jesenskimi poplavami že pospravili. Zaradi izredno velikega dotoka žita v pristanišče, so bili mlini na Studenčnici močno zasedeni. Mnogokrat se je zgodilo, da so Založani žito peljali mlet v mline ob hudourniških potokih, kot sta Besnica in Dobrunjščica.

Avtorica te knjige zelo natančno opiše vse značilnosti tega dela Ljubljane, ki so vplivali, da se je obrt lahko razvijala. Opisuje, kakšen pomen je imela zemlja in številne žitne kulture v srednjem veku na prebivalstvo, od katerega so bili vsi zelo odvisni. Natančno opiše vse mline na vzhodu Ljubljane, vse od Sela in Sneberij, do mlinov v Zalogu in dolini Besnice ter sostrski dolini. Poiskala je še živeče mlinarje, ki so ji s svojim pripovedovanjem obogatili znanje in vedenje o tej dejavnosti. Globalno zajame v svojem delu celotno obrtniško dejavnost vzhoda Ljubljane, a ob koncu knjige se skoncentrira na potok Studenčnica, kjer nekaj mlinov in žaga še stojijo, vse ostalo pa bi bilo zabrisano preteklosti, če se to ne bi zapisalo in tako tudi zanamcem ostalo v trajnem spominu.

Žitna trgovina se ni zaključila z izgradnjo južne železnice, niti ne s prihodom industrijske revolucije. Prebivalstva v Ljubljani je bilo vedno več in treba ga je bilo nahraniti. Povpraševanja po žitu je bilo veliko, saj so nekatere družine zrastle ob vsakodnevni hrani, ki so jo gospodinje pripravljale iz moke.

Prva svetovna vojna je v »izgnanstvo« pregnala številne Slovence na Vzhodu in Zahodu Slovenije. Družine so iz Prekmurja in Primorske pribežale v Ljubljano, ki pa jim ni mogla zagotoviti strehe nad glavo. Na železniški postaji v Zalogu so postavili številne odslužene vagone, kamor so naselili te družine. Nekatere so svoj dom našle v barakarskem naselju, kjer so nekoč prebivali delavci, ki so delali pri izgradnji južne železnice. Domovi res niso bili udobni, a bolje je imeti streho nad glavo, kot biti brez. Preplet številnih navad in običajev je v tem delu mesta pustil svojstven pečat. Prepletala se je kulinarika, navade, običaji, oblačenje in govorica.

Druga svetovana vojna je močno vplivala tudi na krajane Zaloga in Sp. Kašlja. Po reki Ljubljanici je potekala meja med Italijo in Nemčijo. Krajanom ni bilo lahko, toda ohranili so svoje navade. Žito, ki so ga pridelali doma, so še naprej nosili ali vozili v mline mlet, toda številni mlini so bili požgani, zlasti na italijanski strani meje, ker je bil okupator prepričan, da mlinarji delajo za partizane. Po vojni se je le malo mlinov obnovilo, a tisti, ki so še mleli žito so začeli počasi propadati. Propadale so tudi druge obrti.

Danes je ostal le še spomin na številne mline. Le redka so še mlinska kolesa, ki se ne vrtijo več, a govorijo o naši preteklosti. Pomen te knjige za našo društvo in za krajevno zgodovino tega dela Ljubljane, je velik doprinos k temu, da ne bi ta tehnična dediščina povsem prešla v pozabo. Zato se naše društvo še toliko bolj trudi, da v pisni besedi ohranimo to našim zanamcem, ki jim bo v trajen spomin, ko bodo svoje potomce vozili po poteh strug brez vode; mlinov, kjer so mlinska kolesa obstala in, kjer mlinski kamni nemo pričajo neko zgodovino, ki je bila in je ne bo nikoli več …