REČNO PRISTANIŠČE ZALOG
Konec 17. stoletja je Valvazor v knjigi Slava Vojvodine Kranjske zapisal, »da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči, z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku so jo vlekli ljudje.«
Zapis je del zgodovinskega dejstva o savskih brodarjih in ljubljanskih čolnarjih. Zgodovina rečne trgovske poti se je dogajala na vzhodnem delu Ljubljane.
Manjši kraji, ki so nastajali vzdolž obeh rek – Ljubljanice in Save, so v srednjem veku postali pomembni kraji, kjer se je začela razvijati najrazličnejša obrt in manufaktura, zgrajene so bile ladjedelnice, postavljeni številni mlini in žage, vse z namenom, da bi zagotovili nemoteno rečno trgovsko pot.
Že v 17. in kasneje v 18. stoletju so začeli regulirati obe reki, ob desnem bregu Ljubljanice v Sp. Kašlju je začela nastajati vlečna pot, ki se je nadaljevala proti izlivu Ljubljanice v Savo, ta pa je potekala vse do Mokric.
Težko delo, ki so ga opravljali kaznjenci, vojni ujetniki in tudi domačini, ko so vlekli ladjo proti toku, so po izgradnji vlečne poti, zamenjale volovske in celo stoletje kasneje tudi konjske vprege.
Majhni kraji so se začeli silovito razvijati. Zalog je postalo največje rečno pristanišče in eno najpomembnejših vlečnih postaj od 14 postaj na tej vlečni poti.
Rečna trgovina je postala tako najpomembnejša trgovina in zaradi nje je postajala Ljubljana najbolj prepoznavno mesto na Kranjskem, ki je trgovalo tako z vzhodom kot z zahodom. Ljubljanski žitni trg se je izredno razširili in vse je bilo odvisno prav od pristanišča v Zalogu.
Sredi 18. stoletja so v Zalogu postavili sodobno skladišče v nadstropjih in leta 1768 jim je cesarski dvor odobril nakup žerjava.
Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča.
Naraščanje števila prebivalcev v Ljubljani in tudi po drugih Kranjskih mestih ter izkoriščanje srebrove rude v rudniku živega srebra v Idriji, je narekovalo vedno večje potrebe po zalogi žita, kot osnovnega prehranskega sredstva tedanjih prebivalcev.
Pričujoča knjiga je odraz dogajanja na območju Ljubljane v srednjem veku, opis žitne trgovine, pobiranja najrazličnejših pristojbin, ustanavljanje najrazličnejših zadrug, v odvisnosti od rečnega prometa.
Svetovna zgodovinska dejstva pojasnjujejo vpetost dogajanja v Ljubljani in Zalogu, ki so bila vpeta v življenje meščanov Ljubljane in nemeščanov. Knjiga bo natančno opisala življenje Ljubljančanov in Založanov ob Ljubljanici in Savi, njihovo družabno, kulturno in tudi socialno življenje ter razmišljanje ljudi tistega časa o napredku in borbi za boljše življenje.
Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.
