ŠEPET SPOMINOV

Pesmi Metke Osojnik so podobne malim biserom. Biseri se v školjki bisernici rodijo iz školjkine bolečine, tudi  pesmi v Šepetu spominov so zrasle iz bolečine. Iz verzov teh pesmi diha nežna, občutljiva, ranljiva osebnost, ki je v pesmi zlila svojo žalost, užaljenost, sanje, utrujenost, osamljenost, spomine na bolečo ljubezen. S pesmijo si je Metka Osojnik hladila rane, a njene pesmi so tudi polne hvaležnosti, odpuščanja, spoznanja. V njih so trenutki sreče in upanja, pa tudi zmaga nad žalostjo in vera v lastno pokončnost - močna sem kot vihar, ne zlomi me nihče – nikdar. S pesmijo se je oddolžila materi in očetu, ki ju zdaj gleda v zvezdah in nežno je izrazila svojo materinsko ljubezen: Mama je žena, ki let si  ne šteje, v prsih ljubezen do otroka jo greje.

Marsikaj hudega je avtorica teh verzov morala premagati v svojem življenju, zato so njene pesmi še toliko bolj dragocene, saj kažejo pot k trdnosti – v  viharju se hrasti korenin zavedo – trdi ljudska modrost.

Dušica Kunaver