40. dnevni post

V katoliški cerkvi se s pepelnično sredo začenja 40 dnevni post, ki traja vse do velike noči. Nekoč je to pomenilo, da so se ljudje odpovedali mesu, danes pa to ne pomeni le odpovedovanja mesnim jedem, ampak tudi razvadam. Postenje je prostovoljna krajša ali daljša vzdržnost od hrane. Pri večini postov velja, da smeta skozi usta vstopati samo svež zrak in čista voda. Nekateri posamezniki se tako odpovedo točno določeni hrani, drugi hrano zamenjajo za sadne ali zelenjavne sokove.

Postenje lahko traja, dokler je v telesu dovolj hranljivih rezerv za vzdrževanje življenja in normalno delovanje vseh vitalnih funkcij. Dandanes obstajajo številne oblike posta, ki ne dovoljujejo le uživanja pijač, temveč tudi jedi. Uživamo lahko le energijsko revno hrano, ki je izbrana tako, da kar najmanj obremenjuje prebavo.

Iz postenja, ki ga pozna katoliška cerkev že dva tisoč let, so se razvile številne oblike postenja. Ali je to dobro za človeški organizem ali ni, so si različni strokovnjaki na različnih bregovih. Nekateri pritrjujejo, drugi ne. Moje osebno mišljenje je, da je najpomembnejše jesti zmerno in zdravo.

Pa poglejmo več tisoč let nazaj v zgodovino. Na prve sledove postenja naletimo pri starih Egipčanih. Po pričevanju grškega pisatelja Herodota so Egipčani pojmovali post kot osnovo za ohranjanje zdravja in mladosti. Postili so se enkrat na mesec, ker so spoznali, da preveč hrane škoduje.

Stari Grki so že v 6. stoletju pr. n. š. izvajali poste. Filozof Pitagora se je postil, da je s tem povečal sposobnost razmišljanja. Enako so počeli njegovi učenci. Tudi Platon in Sokrat sta opravljala redne desetdnevne poste in tako dosegla večjo miselno sposobnost.

Že v 4. stoletju pr. n. š. je v Tibetu obstajala knjiga z naslovom Osnovna načela medicinske znanosti Tibeta, ki vsebuje poglavje o zdravljenju s hrano in postom. Hipokrat je zapisal: »Lakota je mati zdravja, presitost pa izvor številnih bolezni.« In še: »Človek nosi zdravnika v sebi. Treba mu je samo pomagati pri delu. Če telo ni očiščeno, bolj ko ga hraniš, več škode mu povzročiš.«

Sveto pismo v katoliški cerkvi na številnih mestih priporoča postenje. Jezus se je štirideset dni postil v puščavi, ko se je pripravljal na svoje poslanstvo. V spomin na to se kristjani pripravljajo na veliko noč s postom. Izraz postenje tako pomeni, da vnos hrane omejimo le na en večji in dva manjša obroka dnevno. V pravoslavni cerkvi za ves postni čas velja popolna odpoved mesu. Tudi druge vere priporočajo postenje, kar dokazuje, da so veliki modreci dobro vedeli, da je preobilna prehrana poglavitni vzrok bolezni. Danes terapevtsko postenje izvajajo v številnih klinikah po svetu.

Kakor koli že, človek je umsko bitje, ki razmišlja sam in s svojim umom, zato naj bodo te odločitve, odločitve posameznikov, ki naj bodo v mejah normalnega in ne ekstremnega.