ANGEL MOJ - SO ANGELI OB MENI?

Mnogo je ljudi, ki v svojem srcu nosi angelsko zgodbo. Kaj to je? Za nekoga je to dogodek, ki se mu je zgodil in po spletu okoliščin rešil gotove smrti, bolezni ... Ali pa so to tako žive sanje, da ne ločimo več, kaj je res in kaj ni. V sanjah srečamo bitja, ki jih sicer ne bi. Nekateri jih poimenujejo duhovi, drugi vile, tretji angeli ... 

Letos poteka natečaj o angelski zgodbi. Vsak lahko zapiše dogodek, ki je zaznamovalo njegovo življenje. Na natečaju sodelujejo tudi člani Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka, med njimi je tudi Marija Starič, ki se je predstavila z zgodbo in pesmijo.

SO ANGELI OB MENI?

Sonce je zahajalo, temna tančica je zavila zemljo in jo spremenila v temo.

Po srebrni kopreni je priplavala luna, ljubeče mi je pomežiknila skozi okno ter me povabila, naj bom to noč njena gostja. Okno je odprto in zastrmela sem se v tiho poletno noč. Prevzem me je vonj po že skoraj odcveteli lipi pod mojim oknom. Tudi vonj vrtnic je zadišal nekje iz sosedovega vrta. Ne vem, kaj je z menoj? Ne morem se vživeti v to prelepo poletno noč. Oko se mi je uprlo v višine med oblake, ki včasih rišejo tako zelo čudne podobe.

Toda ali mi ti oblaki nocoj ne rišejo nekam tako zelo znane podobe? Dolgo stojim in gledam, morda uro - morda več, tukaj čas nima pomena, niti strah me ni v tej tišini in samoti. Končno sem zagledala njun obraz, bled in mil, njune oči, ki nemo zrejo vame.

Prišla sta! angela moja. Vedela sem, da bosta prišla, vedela sem, da me ne bosta pustila samo. Saj dnevi zame postajajo vedno daljši, vedno daljše so moje prečute noči. Vedno mislim nanju čeprav vem, da sta med angeli, le spomin je tako zelo živ. Pred nekaj leti sem še lahko rekla, kako lepo je živeti, kako lepo je biti mlad, toda zdaj ko vaju ni ko je čas in življenje pokazalo pravo lice, sem čisto drugačnega mnenja. Ne – ne bom rekla, da gledam vse črno, ker vem, da je še mnogo lepega kar je za življenje primerno. Samo treba je obrniti list svojega življenja na pravo stran. Zato pa bi rabila moja dva angela, da mi pomagata obrniti ta list na pravo pot. Zato je tudi srce vedno polno otožnosti in oči polne solz.

Srečna sem zdaj, da ju lahko vidim, in nesrečna hkrati. Ugotavljam, kako zelo blizu smo si. Spoznavam kako zelo blizu sta si življenje in smrt. Od bolečine mi solze zalijejo oči in zagristi moram v ustnice, da ne bi zajokala na glas. Kako zelo rada bi ju zdajle objela, jima povedala o neizmerni samoti mojega življenja, o črnem malodušju ki mi jemlje vero v srečo in prihodnost. Vem, da mi bosta oprostila, ker se tako pogovarjam z njima. Saj vesta, da ne morem brez tega, počutim se srečna, pomirjena, kadar ju lahko vidim, pa čeprav v visokih oblakih, ki mi rišejo njuno podobo. To je bilo veličastno doživetje, tišina, vonj po cvetju in v visokih oblakih mi je počasi začela bledeti angelska slika.

Zbledela je … ostal je samo še mesec, ki me še vedno vabi, naj bom to noč njegova gostja.

ANGEL MOJ

Kako neusmiljeno škriplje

pesek pod nogami

v tej čudni tišini,

ko stopam po ozki stezici

proti tebi.

Zaprem oči in razprem roke.

Vidim, da prihajaš

v moj objem

vsa v belem, kot angel si.

Objamem te in odprem oči.

Takrat spoznam, da te ni

nikoli več te ne bo

v mojem objemu.

Le pesek bo znova in znova

motil to grobno tišino.

deklica moja.

Besedili: Marija Starič

Sliki: M. Jerebič