Antonija Jereb - Zgodbe iz mojega kraja

Antonija je avtorica pesniških zbirk, tako za odrasle kot za najmlajše. Slednjim je posvetila številne pravljice, uganke in pobarvanke. Danes se nam predstavlja z zgodbami, ki jih je doživela kot deklica, obdana z velikimi, mogočnimi gorami in odetimi v snežno kopreno …

Prva zgodba v knjigi, ki je tudi malo daljša, nosi naslov SREDNJA VAS V BOHINJU. To je kraj, kjer je Antonija prijokala na svet. Tu je živela njena babica, ki jo je imela neizmerno rada. Skupaj sta prepevali ljudske pesmi in vedno jo je čakala na pragu, ko je Antonija že odšla v širni svet.

Naslednja zgodba je namenjena vaškim posebnežem. Tudi v tej vasi sta bila in to kar dva: Brnjekov Gustl in Pukvov Janez. Kaj sta počela, da sta se Antoniji tako vtisnila v srce, si boste morali prebrati v knjigi. Vas Antonijinega otroštva pa je bila Nomenj. Gručasto naselje v Občini Bohinj. Česa vsega Antonija, kot navihana deklica tu ni počela. Tekala bosa čez travnike, pa po vodi ... Prav posebno vzdušje pa je bilo, ko so prišli prazniki. Poseben čas so bile pustne šeme. V te ni bila oblečena le Antonija, pač pa tudi njena mama. Kako lepo pripoved je zapisala naša članica v tem članku, vsekakor vredno, da ga preberemo. 

Antonija pa ne bi bila Antonija, če ne bi napisala tudi kakšne pesmi. To je posvetila sebi in otrokom, ki so živeli na vasi. Brezskrbna leta so minila in Antonija je morala v šolo. To je obiskovala v Bohinjski Bistrici. Tam so imeli poleg šole tudi slaščičarno, ki se je imenovala Pri Cukiju. Še danes se Antonija rada ustavi tam.

Čas pa beži in beži ... Antonija je odrasla. Prišla je v zeleno Ljubljano. Tu si je ustvarila družino, tu je hodila v službo in tu je spoznala članice Društva Rusalka. Ampak še pred tem je tudi marsikaj zanimivega doživela. Ena izmed pripovedi govori o denarnici. Hm ... Ljubljana pa denarnica - čas, da se knjigo prebere ...

A, ko ima Antonija vsega dovolj, takrat ona pobegne. Pa ne kar v neznano, pobegne v na Rakitno. Kraj, ki ga sama imenuje "raj na zemlji". Tam ima med zelenjem hišico, okoli pa tako kot, da bi bilo vse v pravljicah: cvetlice, čebelice, palčke ... ja, saj ni čudno, če jo potem kdo nepričakovano obišče ...

S temi kratkimi zgodbicami bomo o Antoniji zvedeli marsikaj. Toda ne še vsega. Maja Hribar, ki je naredila ilustracije za knjigo, je pod Antonijinim imenom in priimkom narisala deklico, ki riše na slikarsko platno. Hm ... le kaj bi pa to imelo z Antonijo? O, pa ima in to veliko. Antonija, ko ne piše pesmi, ne piše zgodbic, ne ustvarja z rokami, takrat sede pred slikarsko platno in začne risati. Pred leti je imela na razstavi v Četrtni skupnosti Golovec Mestne občine Ljubljana na steni razstavljenih kar nekaj svojih slikarskih del. Pa, da ne bi mislili, da je to le nekaj barve nanašane na platno ... kje pa ... to so prekrasne slike ... Pustimo se presenetiti, morda nas že v prihodnjem letu preseneti v Centru Zalog z razstavo likovnih del ...

Antoniji čestitke ob novem avtorskem delu in ogromno želja na njeni ustvarjalni poti ...

Besedilo: Minka Jerebič

Ilustracija: Maja Hribar