Ata, poslušam te!

Konec marca 2021 se je zaključil natečaj Kamniške svetilke. Na njem smo sodelovale tudi članice Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Minka Jerebič je napisala članek z naslovom Ata, poslušam te! Pa si ga preberimo.

Čestitke vsem sodelujočim.

Ata, poslušam te!

»Veš, danes plenice pere pralni stroj, včasih pa ni bilo tako. Moja mama, tvoja babica, je plenice prala na Ljubljanici. Ženske iz barak v Kašlju so se zbrale sredi naselja. Prekuhano perilo so naložile v škafe, te pa na kule. Takrat je po vasi zelo ropotalo, saj so kule imele lesena kolesa, katera je kovač obložil s kovinskim obročem. Nato pa so šle proti Ljubljanici, mi otroci pa za njimi …

Lepo je bilo. Veliko otrok nas je skakalo po brežini, metalo kamenčke v vodo. Starejši so delali mlinčke jih položili ob vodo. Mlinska kolesa so se vrtela, mi mlajši pa smo to z veseljem gledali. Zelo lepo je bilo.

Včasih so ženske tudi kakšno zapele. Še danes se spominjam, kako so pele tisto lepo pesem Pleničke je prala ob bistrem studencu. Ko se je moj oče vrnil iz Ruske fronte, takrat pa je postalo vse drugače. Z mamo sta dokončno sezidala hišo v Zalogu. Potem pa smo se preselili. Nekoliko stran je tekel potok Bubnovka. Mama je začela prati perilo v Bubnovki. Bližje je bilo. Z bratom sva ji pomagala mnogokrat porivati kule, saj je morala preko travnika, da je prišla do potoka. Ob izviru potoka je bila voda bistveno toplejša. Tja je mama hodila pozimi. Zelo jo je zeblo v roke in velikokrat jih je prekrižala in dala dlani pod pazduhe, da se je malo ogrela.

Poleti pa je bil problem. Bubnovka je bil manjši potoček, zato je preko vročega poletja kar poniknil. Takrat smo šli proti Studenčnici. Bila je od Bubnovke oddaljena več kot 300 metrov. Tam je bilo vedno dovolj vode.

Oh, kako je bilo luštno. Veš, pozimi, je Bubnovka tudi zmrznila. Takrat smo se po njej drsali. To je bilo veselja. Najprej sva to počela z bratom, potem sva dobila še sestrice in nekako pred II. svetovno vojno še brata. V Zalogu je bilo vedno več ljudi in tudi vaških otrok je bilo vedno več. Tako nam nikoli ni bilo dolgčas.

Ja, ko sem bil starejši, pa sem opazil, da je proti Bubnovki in Studenčnici rad zahajal tudi naš oče. Nekaj je brskal po potokih in kasneje smo doma zelo dobro jedli. Mama je skuhala rake v juhi. Z leti pa je oče to delo prepustil meni in Tinetu.

Včasih sva mami in pericam tudi kakšno zagodla. Igrati sva se šla v zgornji del potoka in po njem bosa skakala. Potem je voda postala kalna in ženske so se jezile, ko so imele v perilu tudi mivko. Smeha je bilo pa veliko.

Lepi spomini so to. Lepi. Danes si vi mladi sploh ne predstavljate tega, kako je bilo nekoč. Ženske so res veliko pretrpele, mnogokrat so bile njihove roke popolnoma prezeble, zato ni čudno, da so imele na stara leta revmo.

Po prvi stroj sem šel v Italijo. Takrat sem vlake vozil preko meje. Mi železničarji smo se zmenili in enkrat smo za enega pripeljali stroj, drugič pa za drugega. Veš, kako ga je bila naša mama vesela. Sedla je nasproti njega in ga gledala. Stroj pa se je vrtil zdaj sem, zdaj tja … Nič več ni bilo treba prati na roko, nič več ožemanja, samo še obesiti perilo in ga pobrati. Tehnika je res nekaj čudovitega. Kako ga je bila mama vesela.

Tudi tvoja mama je pripovedovala, kako je njena mama prala perilo. Oni so imeli veliko kmetijo in delo dekel je bilo tudi pranje perila. Kadar pa so dekle odšle na obisk k svojim, takrat je delo prevzela tvoja babica. Tam je bilo drugače, vodo so dobivali iz velikega vodnjaka. Mi tega nismo imeli. Ko smo se preselili v Zalog smo živeli zelo skromno, šele nato je oče zabil štirno. Potem je bilo vse drugače. Po vojni smo dobili pa vodovod. O, kakšno veselje je to bilo. Prav tako kot takrat, ko je v hišo prišla elektrika.

Vi, mladi nikoli ne boste vedeli, kako se je včasih živelo …

Minka, a me ti sploh poslušaš«, je dejal ata, ki je sedel ob brajdi in gugal svojega vnuka, ki je mirno spal v vozičku.

»Ata, poslušam te, poslušam.« Iz plastične banjice sem jemala plenice in jih obešala na plastično vrvico. Po 34. letih se še vedno tako živo spominjam tega prizora. Veliko zanimivosti mi je oče takole pripovedoval. Morda je mislil, da ga ne poslušam, a sem ga poslušala.

Danes očeta že mnogo let ni več. Spomini so ostali in moja želja, kako lepo bi ga bilo slišati, ko bi spet pripovedoval, kako je bilo nekoč. Pripovedoval meni in mojim vnukom … Čas je, da jaz prevzamem to nalogo …