BEG

Tih jesenski dan je. Stopim do okna in opazujem kako dežne kaplje padajo na zemljo. Čisto počasi, ena za drugo. Odbijejo se od zemlje, kot da se nočejo zliti z njo. Zapiha veter in dežne kaplje odpihne … Nosi jih nemočno, ko naposled le pristanejo na steklu. Počasi polzijo do okenske police … Premišljujem …

Nekje v daljavi slišim glas iz radijskega sprejemnika. Radijski voditelj se pogovarja s strokovnjakom s področja psihologije. Govorita o obnašanju starostnikov. Pridruži se jima še psihiater, ki govori o potezah, ki jih sprejmejo starejši.

Še vedno stojim pri oknu in premišljujem. Spomnim se vožnje z mestnim avtobusom. Ni nas bilo veliko na njem. Pri ljubljanski tržnici stopita dve ženici. Vsaka drži po eno vrečo, sedeta na prosta sedeže za menoj in se pogovarjata.

»Oh, toliko dela imam. Vsak dan pazim na tri vnuke. Si misliš, kar za tri skrbim, v stanovanju imam vse razmetano in komaj čakam, da jih pridejo iskati. Potem pa grem kar spat, da se spočijem. Kaj pa ti delaš?«

»Jaz ne pazim vnukov. Skrbim za psa in za moža. Ta je večkrat siten, tako da sem se odločila da se vpišem v tečaj.«

»Tečaj? Kakšnega pa,« radovedno sprašuje druga starka.

»Šla bom v tečaj sabljanja. …«

Še je želela nekaj povedati, pa jo je druga starka prehitela. Kar poskočila je na sedežu, se prijela za ročaj drugega sedeža, se močno obrnila proti svoji prijateljici in začudeno dejala: »Tečaj sabljanja, pa se ti je zmešalo. Poglej, kako stari sva, pa ti hodijo takšne neumnosti po glavi. Prejšnjo sredo, ko sva se srečali v trgovini si dejala, kako te kolki bolijo, pa kolena … Prejšnji mesec si mi pripovedovala, kakšne težave imaš s kurjem očesom na nogi … Danes pa kar na tečaj sabljanja. Tebi se je zmešalo.«

»Pa ni se mi zmešalo. Šla bom od doma, bom v klubu in se bom učila sabljati. Ko pridem domov pripravim kosilo, ga z možem pojeva, peljem psa na sprehod, grem zvečer v cerkev in nato spat. Tako ne bom poslušala sitnega dedca.«

»Ti nisi pri pravi,« še vedno moleduje prva starka. Zmaje z glavo in ponavlja: »Tebi se je zmešalo. Komaj držiš vrečko v roki, boš pa sabljo. Kako pa je v gledališki skupini, kamor si se lansko leto vpisala?«

»Oh, ne govori, to je bila slaba odločitev. Tako neprijazni ljudje. Tone, iz sosednjega bloka, je bil še kar prijazen. Ostali moški so se norčevali iz mene, ker si nisem zapomnila teksta. O babncah ti raje ne govorim. Ena bolj  zoprna kot druga, samo gledajo, kaj se bodo oblekle, kdaj bodo šle na masažo, k frizerju … Hodijo po koncertih, tistega ta mladega pevca od slikarke poslušat, pa tako ošabne so …«

»A, tako. Saj sem ti rekla, da zate ni gledališče. Moraš biti prilagodljiva ansamblu. Pa si nastopala v kakšni igri. No, si imela kakšno vlogo?«

»O, imela, imela. Bila sem cesarica. Dobro mi je šlo. Potem pa pride Albinca Kočevarjeva in mi prevzame vlogo. Predsednik je dejal, da je boljša kot jaz, da se bolj vživi. Ta, baba presneta, samo okoli predsednika se je vrtela in se mu nastavljala. Jaz pa znam igrati in tudi obnašati se znam cesarsko, ona pa … Babnca presneta. Vsega mi je bilo dovolj in sedaj ne hodim več … Jaz sem rojena cesarica.«

»Veš kaj, sedaj pa pretiravaš. Ti pa cesarica. Kakšna cesarica, obe sva bili navadni delavki v tovarni za trakom, ti si naredila nekaj tečajev, pa misliš, da si že cesarica. Tebi se je zmešalo.«

Nastopila je tišina. Avtobus se ustavi, odpre vrata, vanj vstopi nekaj potnikov. Zapre vrata in že se peljemo.

»Praviš, da boš šla na sabljanje. Ta šport pa ni kar tako poceni. Kje boš pa dobila denar? To boš že svojega obrala, to ti verjamem. A, ti sploh veš, da boš morala nosi prav posebno obleko. No, ne obleko, tiste drese. O, pa pajkice. Joj, pa imajo sploh tako velike številke, da jih boš lahko ti oblekla. Poslušaj Marička, a ti sploh veš, da se bo čez bele pajkice videl ves tvoj špeh. To pa ni prav lepo. Hm … še dobro, da boš imela na glavi čelado, da se ti bodo gube skrile.«

»Angela, ti se mi kar posmehuj. Jaz se znam obnašat kot dama. Pa poglej sebe. Na tečaju bom spoznala kakšnega mlajšega moškega in z njim bom šla na kavo, klepetala bom z njim … Ker bom rokovala z mečem, bom dobila mišice, shujšala bom sigurno za nekaj kilogramov in bom bolj privlačna …«

»Marička, ti se sploh ne zavedaš, kaj govoriš. Povem ti, pristala boš na psihiatriji v Polju. Ti si bolna. Evo mene, jaz sem že doma. Lepo se imej in naj te Zdrava Pamet sreča.«

Zunaj še vedno dežuje. Dežne kapljice padajo hitreje proti tlom, sem ter tja zapiha vetrič in se poigrava z njimi. »… so ljudje, ki se ne soočajo z resničnostjo, zato bežijo …« se sliši z radijskega sprejemnika.

Začnem premišljevati. Res je, koliko je ljudi, ki se noče ali pa ne želi sprijazniti z resničnostjo. Bežijo v nek namišljen svet. Svet, ki ga ni, ali pa pričakujejo, da se bo ta svet pojavil. Potem pa razočaranje, slaba volja, slaba energija … Spomnim se dveh nemočnih stark iz avtobusa. Komaj sta se povzpeli na avtobus, vsaka je v rokah držala vrečko. Šofer je čakal, da sta sedi, saj bi sigurno popadali, ko bi speljal. Ena starka realno živi življenje, se ukvarja z vnuku, druga pa beži: beži pred resničnim življenjem, beži pred domom, beži pred možem, beži, beži, beži … Kje je meja, koliko časa še ta beg? Mar res v klubih vpisujejo starčke, da se borijo s sabljami? Kako je z zavarovanjem? Kako je s poškodbami? Kje so pravila, kje so meje?

Koliko vprašanje, pa nobenega odgovora. Iz radijskega sprejemnika dva izučena strokovnjaka pripovedujeta o begu ljudi pred resničnim življenjem. Je to bolezen ali le modna muha? Je to dokazovanje pred samim seboj, ali preprosto priznanje, da se ne želijo srečati s starostjo. Kam to pelje?

Pred očmi si narišem podobo starke iz avtobusa. Priletna ženica, debelejše postave, začela bo hodit na treninge sabljanja. Nemočna, a z voljo, da bo šla z mlajšim moškim na kavo. Zakaj ne povabi na kavo svojega starega, sitnega moža …

Dežne kapljice pa še kar padajo in padajo … Zaslišim glasbo, zmajem z glavo, pokličem prijateljico in jo povabim na čaj …

Resnično življenje je več vredno, kot namišljeno … S iskrenimi prijatelji lahko klepetaš, se smeješ z njimi, tudi kdaj skregaš, a imaš osebe okoli sebe, tiste prave, ki ti dajo pestrost življenja …