Bela kapa, rdeč klobuk

Se še spominjate svoje prve kape, ki so vam jo kupili starši ali pa stari starši; se še spominjate prvega klobučka ... Društvo za medgeneracijsko povezovanje Sinica je letos razpisalo prav na to temo natečaj. Na njem smo sodelovali tudi člani Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Med njimi tudi Minka in kaj je ona zapisala:

BELA KAPA, RDEČ KLOBUK

Bila sem šestletna deklica, ko je mama prišla iz mesta in prinesla vrečko. Seveda me je zanimalo, kaj je v njej. Povedala je, da je darilo za mojo sestrično, ki bo kmalu imela rojstni dan. Izročili naj bi ji ga, ko bo z družino prišla na obisk.

Ni bilo treba dolgo čakati, ko je prišel dan, ko so prišli sorodniki iz Radovljice na obisk. Sestrični Barbki smo čestitali in ji dali darilo. Bila je nekaj let starejša od mene, a jo je kljub temu zanimalo, kaj je zavito v paketu. Odprla je in ven potegnila rdečo kapo z velikim rdečim cofom. Obnemela sem. »Kako je lepa, jaz bi tudi takšno kapo imela,« sem na glas dejala. Sestrična mi jo je ponudila in nato smo se igrali.

Dan je hitro minil, bližal se je večer in sorodniki so se začeli poslavljati. Tudi sestrična. Vzela je rdečo kapo in jo dala v vrečko. Jaz pa v jok. »Kapa je moja, kapa je moja,« sem kričala. Vsi so se mi smejali. Starši me niso mogli pomiriti, zato je mama dejala, da mi bo kupila novo. Toda to ni pomagalo, hotela sem imeti prav to rdečo kapo z velikim cofom.

Babica, ki je to opazovala, je stopila v svojo sobo in iz nje prinesla star, bordo rdeč klobuček in dejala: »Na tukaj imaš rdeč klobuk.« Vzela sem ga, položila na glavo in klobuk mi je segel vse do nosu. Zbrani okoli mene so se smejali, jaz pa ne. Počutila sem se tako veliko.

Sorodniki so odšli. Minil je kakšen teden, ko je bila mama v mestu. Kupila mi je kapo. Toda ni bila rdeča z velikim cofom, bila je bela z velikim cofom. Všeč mi je bila, a želela sem imeti tudi babičin klobuk. Babica mi ga je pustila, a takšnega nisem mogla nositi, zato mu je mama z notranje strani zašila elastiko ter na obeh straneh, pri ušesih naštrikala dva trakova, ki sem ju pod brado zavezala.

Tisto leto je bila mrzla zima, ki se je vlekla vse do pusta. Ko smo se oblekli v pustne šeme, sem bila Kalimero, majhen raček iz risanke. Na glavi nisem mogla imeti le bele čepice, kot jajčno lupino, pač pa je bilo treba dati na glavo kapo. Takrat pa sem se spomnila na belo kapo z velikim cofom. Bila sem nadvse lepa pustna šema. Babica me je gledala in se mi smejala.

Tako belo kapo, kot rdeč klobuček sem rada nosila. Babica je tisto poletje umrla. Nekaj dni kasneje sem prvič prestopila šolski prag v novi osnovni šoli. Vreme ni bilo nič prijetno. Deževalo je, zato sem dala na glavo klobuček. Učiteljica Ivanka me je pohvalila, kako lep klobuček imam. S ponosom sem ji povedala, da sem hotela imeti rdečo kapo, a dobila sem belo kapo z velikim cofom in rdeč klobuček.

Še danes sem prepričana, da bi se mi babica smejala, kot takrat, ko sem odšla na pustno rajanje v vrtec … Tako pa so ostali le lepi spomini …