Bilo je ...

Revija Sodobnost je v začetku leta objavila razpis za najboljši Esej 2020. Na razpisu je sodelovala tudi naša članica Minka Jerebič, z esejem z naslovom Bilo je ... Pa si ga preberimo.

 

BILO JE …

 

Pisalo se je leto 1977. Zakorakali smo že pošteno v novo leto, otroci pa smo bili najbolj veseli, da je bilo veliko snega. Na zasneženih bregovih vaških gričev smo se s sankami spuščali v dolino. Ni bilo pomembno čigave so sani, pomembno je bilo druženje in vragolije, ki smo jih skupaj počenjali.

 

Oh, kako se je vlekel čas kosila. Otroci pa tako neučakani, da se spet zberemo na vaškem griču. Počitnice so prehitro minile in treba se je bilo vrniti v šolske klopi. Tega leta zame ni bilo tako. Ostala sem doma in ležala v postelji. Prehladila sem se. Smrkanje se ni in ni končalo. Pojavila se je še vročina. Obiski zdravnika so se kar vrstili, dokler ni povedal, da je treba v bolnišnico. Tudi diagnoza ni bila nič kaj prijetna. V bolnišnici na Vrazovem trgu nas je v sobi ležalo dvanajst otrok. Niso bile vse postelje zasedene. Otroci pa so prihajali in odhajali. Toda jaz sem še vedno bila tam. Minij je cel mesec, ko so mi končno sporočili, da bom v parih dneh lahko šla domov. Vlekli so se ti dnevi. Prišla je sobota in v sobo smo dobili deklico, ki je bila vsa pikasta. Bila je prijetna in radi smo se z njo igrali. Nismo je povsem razumeli, kaj govori, saj je govorila v narečju od koder je prišla. Zato pa je bila še toliko bolj smešna. Vikend je hitro minil in mama je prišla pome. Zgrozila se je ob pogledu name. Bila sem pikasta. Zdravniki so ji povedali, da ne bo nič z mojim odhodom domov. Začeli so nas otroke ločevati. Tisti, ki smo bili pikasti smo odšli v drugo sobo. Kmalu je bila ta soba zelo polna. Praskali smo se, igrali in tako preganjali čas.

 

Končno je napočil čas, ko sem se vrnila domov. Toda to ni bil čas, ko sem lahko odšla v šolo, to je bil čas, ko sem bila doma in počivala. Še dobro, da sem imela brata, ki je bil vsaj popoldne z menoj. Igrala sva se in pripovedovala sem mu zgodbe iz bolnišnice. On še nikoli ni bil v tej ustanovi.

 

Maj se je počasi začel poslavljati, ko sem zopet prestopila šolski prag. Nič mi ni bilo jasno, kaj je učiteljica razlagala. Vse je bilo tako novo, tako drugače. Sošolka Marta se je javila, da mi bo pomagala pri učni snovi. Že prvi dan mi je dala zvezek. Vzela sem ga domov in ga začela prepisovati. Vedela sem, kje stanuje, zato sva se dogovorili, da ga popoldne po peti uri prinesem k njej domov. A, opozorila me je, naj je ne iščem doma, pač pa naj stopim proti sotočju Ljubljanice in Save. Tam je pasla krave.

 

Prepisovanje mi je hitro šlo od rok. Predmet Spoznavanje narave in družbe mi je bil dokaj blizu. Večkrat sem vprašala mamo, kaj določene stvari pomenijo, saj jih nisem čisto razumela. Ko se je ura bližala peti, sem vzela našo štirinožno kosmatinko, nemško ovčarko Asto. Bila je vesela, ko sem jo spustila, da je svobodno tekala. Prehodili sva dobre pol kilometra, ko sem že od daleč zagledala krave. Počasi sva stopali proti njim. Marta me je že na daleč opazila in začela mahati.

 

Z Asto se bližava sošolki. Stopava počasi. Približava se prvi kravi. Bila je velika in zelo okrogla. Takoj naju je opazila. Asta je obstala. Zalajala, se obrnila in zbežala. Jaz sem samo stala, krava se obrne proti meni, jaz pa v dir in proti domu. Nekje v daljavi še slišim smeh sošolke in klice, naj se vrnem, toda bežala sem, kar so me noge nosile.

 

Na dvorišču je bil moj oče. Pometal ga je, ko je urno mimo njega pritekla psička. Nič se ni obotavljala, odšla je v uto. Oče pa za njo. Ogovarjal jo je, a se ni dosti zmenila zanj. Vedel je, da je nekaj narobe. Kmalu zatem sem se na dvorišču znašla tudi jaz.

Oče je vedel, da je nekaj narobe. Bila sem zadihana, v rokah sem držala zvezek. Vprašanj je bilo veliko, a želela sem si le kozarec vode. Mama mi ga ni dala. Najprej sem se morala preobleči in se umiriti. Potem sva z očetom sedla na klop pred hišo in se začela pogovarjati. Želel je, da mu povem, kaj se je zgodilo. Smejal se je …

 

V roko je vzel zvezek, ki sem ga imela od sošolke. Pregledal ga je, ves čas kimal in na koncu dejal, da lepo piše. Nato pa je začel razlagati o živalih in ljudeh. Veliko zanimivega je pripovedoval. Morda vsega takrat še nisem razumela, toda danes po več kot štirih desetletjih to razumem. Živali so čuteča bitja, tako kot ljudje. Psička Asta je pričakovala svoj prvi naraščaj. Bila je vesela, ko je lahko svobodno tekala ob meni. Stopila je pred obličje živali, ki je bila bistveno večja od nje. Na glavi pa je imela še roge. Zavedala se je, da je lahko njeno življenje ogroženo, zato je veliko kravo le pozdravila, se obrnila in odšla. Bala se je zase in za svoj naraščaj.

 

Kasneje sem od sošolke zvedela, da je bila tudi krava Šeka, tako so jo doma klicali, breja. Tudi ona je pričakovala naraščaj in ko je v bližini zagledala dve tujki, se je ustrašila. Želela se je prepričati, kdo sva in kaj želiva. Toda midve nisva tega tako razumeli. Bolje je bilo, da sva zbežali domov. Tam sva se počutili varno.

 

Sošolka Marta je živela na kmetiji. Domači so bili ves čas povezani z naravo in živalmi. Njej je bilo obnašanje krave Šeke povsem nekaj normalnega. Vedela je, da se bo Šeki kmalu pridružil teliček, ki ga bo ščitila. Najinega bega preprosto ni razumela. Zvečer, ko se je bilo treba umiti in iti spat, je oče odšel na kmetijo. Odnesel je sošolkin zvezek. Domače je dobil v hlevu, kjer je cela družina opravljala kmečka dela. Izročil ga je Marti. Ta ga je odnesla v hišo in nadaljevala z delom v hlevu. Očeta sta spregovorila še nekaj besed. Ko se je moj oče vrnil domov, sem že sladko spala. Zjutraj, ko sem vstala in se pripravila za šolo, pa očeta ni bilo doma. Odšel je v službo.

 

V šoli sem bila takoj pri Marti. Ta se mi je pa le smejala in nikakor ni razumela, zakaj sva s psičko pobegnili. Bolj, ko sem ji razlagala, da nisva pobegnili, pač pa da naju je bilo strah, da nama velika krava ne bi kaj naredila, bolj se je ona smejala. Razlagala mi je, da Šeka nama ne bi nič naredila. Želela je preveriti, kdo sva, saj se je bala za svoj naraščaj in je bila toliko bolj nezaupljiva. Med odmori mi je še veliko povedala iz življenja na kmetiji. Naš dom je bil od Martinega oddaljen le pol kilometra. Tako kratka razdalja, pa tako drugačen svet. Po pouku mi je posodila zvezek iz slovenščine. Doma sem ga prepisala in ji ga popoldne, zopet, nesla na pašnik. Tokrat sem šla sama. Ko sem zagledala sošolko, sem jo začela klicati, prišla je do mene, pa sva skupaj odšli ne njeno mesto, kjer je imela na deki šolsko torbo in se je učila. Šli sva tudi mimo Šeke. Bila sem trda kot kamen, Marta pa me je veselo prigovarjala, naj jo pobožam. Tako na hitro sem jo, morda bolj v mislih, kot da bi se moja roka dotaknila krave.

 

Sedli sva in se začeli učiti. Razlagala mi je povedi, pa veliko o samostalnikih, glagolih … Veliko je vedela, veliko primerov sva naredili. Vse njene povedi so bile nekako povezane z naravo in živalmi. Naenkrat je pogledala proti Šmarni gori in dejala: »Domov bo treba. Ura bo kmalu sedem.«

 

Gledala sem jo debelo. Nič nisem razumela. Na roki ni imela ure, tako kot jaz ne. Pa je vedela, koliko je ura. Začela je klicati krave. Ponudila jim je koruzni storž in te so korakale, kot četica za njo. Moja pot je bila v drugo smer. Še nekajkrat sem se zazrla nazaj in ogledala sošolko s čredo krav, kako so korakali proti domu.

 

Po prihodu domov, pogledam na uro. Bila je nekaj minut čez sedem. Le kako je to sošolka vedela. Bila sem začudena. Povedala sem staršem, pa mi je oče povedal še za eno modrost, da se je treba v življenju učiti celo življenje, da kaj znamo.

 

Sošolka Marta mi je pomagala do konca šolskega leta. Bila je odlična učenka, jaz sem bila le dobra. Vesela sem bila, da mi je pomagala in da sem osvojila vsaj nekaj izgubljenega znanja.

 

Začele so se šolske počitnice. Odšla sem na morje, nato pa k stricu in teti. Tudi v ulici je bilo zelo živahno. Igrali smo se razne igre, vozili s kolesi, plezali po drevesih. Neke nedelje pa smo odšli z družino proti Mali Savi. Hodili smo po prašni cesti, poleg Aste je ponosno stopal njen mladič Joni. Na Mali Savi sva z bratom, tako kot drugi otroci, zganjala norčije. Tudi psa sta se z nami igrala, Joni bolj kot Ata, ta nas je burno opazovala. Ko smo se vračali, smo šli po drugi poti. Hodili smo po travniških poteh in že na daleč opazili gručo krav, ki se je pasla na travniku. Vedno bolj smo se približevali, vedno bolj smo vedeli, da krave pase moja sošolka Marta. Res je bilo tako. Psička Asta ni bila več tako prestrašena, Joniju pa je bilo srečanje nekaj povsem novega. Tudi Šeka ni bila več sama. Poleg nje je bil pisan teliček. Pozdravili smo se in z Marto poklepetali. Ležala je na travi in brala knjigo. To so bile njene počitnice: pasla je krave in brala knjige.

 

Dva meseca počitnic sta hitro minila. Mladina se je zbrala v šolskih klopeh. Vse je bilo tako kot nekoč. Vse do pozne jeseni sem sošolko Marto še večkrat obiskala na paši. Tam je delala nalogo, tam se je učila. Pozimi je nikoli nisem našla pred televizorjem, pač pa v ogrevanem delovnem prostoru, kjer so otroci luščili fižol, ružili koruzo in opravljali druga kmečka dela. Delo v hlevu ji nikoli ni bilo tuje.

 

Leta so hitro minevala, šolske klopi v Zalogu smo zamenjali za srednješolske. Prijateljstvo je za trenutek postalo na razpotju. Poti so se ločile in po več letih smo se zopet srečali v vrtcu, ko smo tja začeli voziti svoje otroke.

 

Sošolka Marta se je kmalu po končani srednji šoli poročila. Ni se poročila na kmetijo, tja se je njena sestra. Brat je ostal doma. Nič več se v sotočju Ljubljanice in Save na pasejo krave, toda spomini so ostali.

 

Če danes pogledam na osemdeseta leta prejšnjega stoletja, bi lahko dejala, da je bil takrat človek bolj povezan z naravo kot danes. Čas ni tako hitro tekel. Težko, skoraj nemogoče si je predstavljati, da bi danes desetletni otroci pasli krave. Starši bi kot neodgovorni in izkoriščevalski pristali v mlinih centrov za socialno delo, širša javnost bi se zgražala, kako morajo mladoletni otroci delati. Na pašniku bi se znašla četica inšpektorjev in vsak bi po svoje pisal kazni. Nevladne organizacije bi se zgražale, da se mora živina pasti na vročem soncu, vegetarijanci in vegani bi izražali svoj pogled na živali. Okoljevarstveniki ne bi bili preveč navdušeni nad naravnim dognojevanjem travnikov … O podtalnici raje ne bi spregovorili, ker bi bil to že nacionalni problem.

 

Zgražanja takšnega in drugačnega ne bi bilo konec. Danes ima otrok še predno se rodi svojo sobo. Ima svoj kotiček, ki mu je namenjen ali odmerjen, za igranje. Igrače sto sterilne, alergijsko neoporečne. Kužki, mucki, hrčki, kanarčki … sploh ne vedo, kaj je njihovo mesto in se enako obnašajo kot ljudje. Sedijo za mizo in skupaj jedo. Meja ni več.

 

Mladina mora danes imeti obvezno svojo pisalno mizo; stol mora biti ergonomski, saj so drugače poškodbe hrbtenice. Kako bi se zgražali učitelji, če bi zvedeli, da njihovi učenci ležijo na deki, okoli njih cvetoča, zelena trava, na kateri se pase živina. Skoraj nemogoče bi bilo, da bi tak učenec uspešno zaključil izobraževanje. Na pašniku se pa res ne moremo učiti. Grozno in povsem nesprejemljivo.

 

Današnji starši živijo v tako hitrem krogu življenja, da novorojenemu detetu porinejo v usta dudo ali stekleničko ter ga pustijo pri miru. Seveda preko skypa se pogovarjajo zelo pomembne stvari s prijatelji. Pa na SMS je treba odgovoriti … Če se preko mesendžerja ne pogovarješ, si že »odpisan«. Ali današnji malčki sploh še slišijo mati in očeta prepevati uspavanke. Njih uspavajo medvedki na baterije.

 

Pa se začne guljenje šolskih klopi. Medsebojna pomoč – kaj je to? Centri za socialno delo izdajajo odločbe. Takšne in drugačne, o dovoljenju, o prepovedi, o hrani, o alergijah, o … Učitelji niso več učitelji, so kot rablji v grajskih ječah srednjega veka, ki samo čakajo, kdaj se bodo znašli na drugi strani, v nemilosti staršev in šolskega sistema.

 

Najstnik danes ni car, če nima telefona, če nima svojega računalnika, svoje tablice, svojega televizorja, če … Ali res to otrok rabi? Kje so starši, kje so večeri, ko se družina zbere za mizo, vzamejo v roko knjigo in jo skupaj berejo in komentirajo. Kje je medvrstniška pomoč, kje je prijateljstvo, ki se rodi v šolskih klopeh?

 

Ko premišljujem, še danes vem, kdo so moji prijatelji. Še danes vem njihova imena, še danes moji otroci sprašujejo po njihovih otrocih, spremljamo življenje drug drugega. Gledam otroke na igrišču. Približno enako stari, vsak gleda v svoj pametni telefon, ki ga dela neumnega. Ne pozna svojih prijateljev, postaja popolnoma ne socialen tip človeka. Jutri se najstnikova pot konča, stopa na pot življenja – kakšno pot?  Aha, tu nastopi Hotel mama. Kup odvetnikov, ki posameznika zagovarjajo, posameznik pa kot bilka, na katero je stopila strašna noga krave. Krave? Kaj pa je to, ali mladi sploh vedo kaj je to? Morda, če so bili pred kratkim v živalskem vrtu, ampak tja se prav pogosto ne hodi, ker je treba plačati vstopnino, v šolskem učnem programu pa to tudi ni …

 

Že vnuk mi pravi, da bom morala v šolo, ker ne poznam imena vseh super junakov, ker ne poznam imena vseh tačk na patrulji, ker ne poznam tistih čudnih avtomobilov, ki se spreminjajo v robote … Halo, pa kje živim?

 

Vedno smo pri hiši imeli psa in dva mačka. Tudi danes je tako. Mačka posvojimo iz zavetišča, nekoč pa smo jih dobili pri kmetih. Tam jih je bilo vedno veliko. Vsi so bili zdravi, nobenih problemov glede hranjenja. Danes ni več tako. V zavetišču dobimo zavržene muce, z zelo žalostnimi zgodbami. Seveda se nam smilijo, nudimo jim topel dom, jedo po izbiri, imajo svoje wc postaje, svojo pogrinjke, svoje postelje ter mnogokrat oni obvladajo nas in mi plešemo tako kot oni želijo. Hrana se kupuje po spletu, briketi v Nemčiji, priboljški v Franciji, palčke v … Ali današnji mački sploh vedo, kaj je to miš?

 

Pes je vedno bil pri hiši. Enkrat takšna pasma, drugič drugačna. Ne bom dejala, da so jedli hrano, ko smo jo mi. Ne. Dobili so njim prilagojeno, kuhano hrano. Ni se jim kupovalo konzerv, niti ne briket … pa so bili zdravi.

 

Psička Asta je bila pametna psica. Bila je dresirana, a tudi, če ne bi bila, je vedela, da v svojem telesu nosi mlada bitja in se je umaknila, ko se ji je bližala nevarnost. Danes je pes naš gospodar in ne človek njegov. Ko se ti razmnožujejo, jim moramo preskrbeti na kupe papirjev, dokumentov, DNK testov itd. Pri parjenju mora biti pristojen pasji seksolog … Ne spomnim se, da bi kakšen doktor hodil okoli naše psičke Aste. Niti sošolka Marta, doma iz kmetije, mi ni česa takega pripovedovala. Ja, ja … Danes se piše 21. stoletje in že dodobra smo vanj zakorakali.

 

Pred pol stoletja smo bili bolni, obiskali smo bolnišnice, ni imel vsak svoje sobe, niti nismo bili ločeni po boleznih. Prebolevali smo takšne in drugačne bolezni. Prepričana sem, da so tudi takrat na nas preželi številni virusi, a smo se jim spretno izogibali. Danes je teh toliko, da sploh ne vemo več o katerem se pogovarjamo. Hitimo v trgovine, kupujemo zaloge moke, sladkorja, olja, vode … Čakaj. Ustavi se. Govorimo o bolezni. Današnji potrošniško naravnani človek pa pred boleznijo beži v trgovino in si nakupuje zaloge hrane. »Ropamo« lekarne, delamo si zaloge nekih zdravil, o katerih nič ne vemo. Saj res, če ima sosed, moramo imeti tudi mi.

 

Ali se zna današnji, zmanipulirani človek, še ustaviti in trezno razmišljati s svojo glavo. Ne. Odvisen je od pametnega telefona, ki ga je popolnoma poneumil; odvisen je od mnenja drugih. Zgraža in obsoja, ne da bi pomislil, kaj sploh govori. Prepričana sem, da današnji človek še ni prebral knjige filozofa Friedricha Nietzscheja, Tako je govoril Zaratustra. Oseba, ki se je ločila od skupine in šla živet s kačo in kozo v votlino, daleč nad vasjo, je tako »zdržala« deset let. Potem je ugotovila, da jo vsako jutro, znova in znova pozdravi sonce in da je družbeno bitje, ki sodi med ljudi. Ali pa z drugimi besedami rečeno, med svojo čredo ovc.

 

Današnji človek pa je vse to obrnil. Obnaša še kot čreda ovc, ne da bi pomislil, ali dela prav, ali ne; ne da bi pomislil, ali je to kar dela dobro zanj in za človeštvo. Ne. Pusti se voditi in poneumljati od velikih kooperacij, ki ponujajo širokopasovne poti v izbris svojega lastnega uma in prepričanja.

 

Če smo bili še včeraj prepričani, če je meni poginila krava, morajo sosedu dve; smo danes prepričani, da moramo imeti vse boljše kot sosed, pa čeprav izgubimo ves socialni čut do sočloveka. Predvčerajšnjim je bil v svetu velik problem alkoholizma, včeraj problem drog in drugih opiatov, danes govorimo o zasvojenosti z modernimi tehnikami. Te so stopile nad nas in nad naš razum. Človek postaja človek brez možganov, brez svojega osebnega mišljenja. Se še spomnite, tiste krave Šeke, ki se je zavedala, da nosi v svojem telesu novo bitje; se spomnite tiste psičke Aste, ki se je raje umaknila, kot da bi tvegala nevarnost srečanja s kravo z rogovi … Ah, to so pravljice. Pravljice izpred 40 let. Kdo pa danes še verjame vanje. Danes je tu pametni telefon. Vse imamo na dosegu roke. Stric Google pove za vse rešitve, zakaj bi ležali v travi in brali knjige. To je za starce. Ampak čas gre naprej. Tudi ti mladi bodo jutri starci, pa se bodo sploh zavedali, da so živeli … A, so sploh živeli?

 

Včeraj je odpadel velik koncert v Dvorani Stožice. Vzrok? Bojazen pred virusom, pred okužbo, pred norijo … Pred 40. leti sem ležala v bolnišnici za pljučnico. Po treh tednih sem dobila še norice, potem je sledilo še tri tedne ležanja v bolnišnici in nato še doma. Nihče ni delal panike, takšno je bilo pač življenje. Z boleznijo se je pač treba soočiti in se boriti proti njej. Tisto leto moje ocene v šoli niso bile kovane med oblake. Sošolka, ki se je učila na travniku, medtem ko je pasla krave je bila odličnjakinja. Preživela je ona, preživela sem jaz. Izobražena je ona, izobražena sem jaz. Srečali smo se s številnimi boleznimi. To je tako kot z ovirami na življenjski poti. Imamo jih zato, da se z njimi soočimo in smo modrejši. Tako je tudi danes. Tudi včeraj so bile rizične skupine ljudi, tako je danes. Proces življenja se ponavlja. V hali Tivoli tistega daljnega leta 1977 niso odpovedali košarkarske tekme Olimpije. Brata Hiti sta blestela na ledu, vokalna skupina Pepel in kri je zmagala na Splitskem festivalu … Danes pa izredne razmere: zaklepati se v stanovanja, nositi maske, nakopičiti si nenormalne zaloge hrane, zdravil, mask, razkužil … Nihče pa se ne vpraša ali priporoča, da bi zapustili stanovanje in se sprehodili tja do sotočja treh rek. Krave se več ne pasejo, topoli tam več ne rastejo, še vedno pa so obdelane njive in travniki. Veliko prostora za igro, tako z otroci, kot živalmi. Kaj je tisto, ker nam to preprečuje. So to moderne pametne aplikacije, ki so nas čisto prikovale v stanovanja, ko ne vidimo ne dneva, ne noči …

 

Seveda je razlika izpred štiridesetih let ostala. Zime niso več zasnežene. Mladina iz Ljubljane se mora odpeljati več kilometrov stran, da se lahko sreča z vzorcem snega. Za smuko moramo mnogokrat pogledati preko meja, da lahko rečemo, da smo smučali. Prav tako je tudi v ledeni dvorani. Tja prihajamo le tisti, ki smo pred štirimi desetletji drsali. Nekoč sami, danes s svojimi vnuki. Šport se je danes tako razvil, na tržišču imamo celo paleto smučarske ali drsalne opreme, toda vedno bolj se šport odmika od nas. Prvi začetku drsanja med mojo generacijo je bilo drsanje po mrtvem rokavu Male Save. Nihče se ni bal, da bi se led zdrobil. Ponosno smo se odrinili in drsali. Naše bunde so bile zelo preproste, največkrat iz volnenih materialov ali suknja. Smučarskih kombinezonov nismo poznali. Pozimi so se nosile žametne hlače. Ko so bile te premočene, so si jih preobleki in zamenjali z drugimi. Tudi z drugimi kosi zimske garderobe je bilo tako.

 

Mrtvi rokav Save so že pred leti zasuli. Ne morem se strinjati s tem, da je bilo preveč komarjev, ker otroci tam nismo nikoli nikogar opazili, saj smo bili tako zavarovani v igro. Mazali se tudi nismo z nobenimi sredstvi, šli so preprosto na Malo Savo, plavali v njej, zganjali norčije, skoke in preprosto uživali.

 

Ko vse te zgodbe pripovedujem svojima otrokoma, se le smejita in kimata. Če pa to pripovedujem vnuku, pa me gleda tako, kot da bi govorila o znanstveni fantastiki. Mar je res minilo že toliko let? Kako hitro pozabimo, kako je bilo nekoč. Marsičesa nismo imeli, ali pa zanj sploh nismo vedeli, a imeli smo se lepo.

 

Tudi učenje med travo, kjer so se v neposredni bližini pasle krave, ni bilo tako slabo. Bilo je doživetje, ki si ga danes sploh ne moremo zamisliti. Danes na Gorenjskem in Dolenjskem še vidimo krave, da se prosto pasejo. Okoli njih pa električni pastir. Tega včasih ni bilo. Ne spomnim se, da bi se ljudje kregali, če je katera od krav zašla na sosedov travnik, kjer je tudi trava slajša.

 

Kolikokrat se spomnim očeta, ko je pometal dvorišče. Danes ga ne pometa nihče več. Uporabljajo se pametni sesalniki. Tudi listja okoli dreves ne grabimo več, sesalniki ga preprosto posesajo, nato pa ga iz komunalnega podjetja odpeljejo. Kam? Saj to nas sploh ne zanima. Pomembno je, da živimo v urejenem okolju, kjer na dvorišču ne sme zrasti iz nobene špranje plevel ali trava, kjer se ne sme kotaliti posušeno listje bližnjega drevesa. Ko strnem vse obnašanje človeka se mi mnogokrat zdi, da se je človek zelo odtujil od narave. Ali se je morda narava od človeka? Ne. Narava želi, da je človek del nje, opozarja ga na njegovo nespametno vedenje v njej, a človek tega ne vidi.

 

Povsem enako bi lahko dejali za vzgojo otrok. Koliko veselja je bilo, ko smo se podili po prašnih poteh ali dvoriščih. Kolena smo imeli popraskana, pa se zato ni nihče sekiral. Smeha je bilo polno. Podili smo se po drevesih, si delali skrivališča. Sošolka Marta, ki je bila doma na veliki kmetiji, tam so se otroci pač igrali drugačne igre. Ves čas so bili močno v sobivanju z živalmi. Danes pa smo še te pomehkužili. Starši otrokom dihamo za ovratnik, ko so ti že poročeni ali živijo v partnerskih zvezah. Obnašamo se tako primitivno, da bi se nam še človek izpred nekaj tisočletji smejal. Ne vem, ali sploh kdaj pomislimo, da je to naravno, ali da smo se tako pokvarili in prišli pod okrilje nekoga, ki je nad nami, ki misli namesto nas. Ali je sploh še razlika med človekom in živaljo. Psička Asta je skrbela zase in za svoj naraščaj; krava Sivka je skrbela zase in za svoj naraščaj; tako dela tudi človek, ampak ali ne pretirava preveč. Celoten sistem pretirava preveč, ne znamo več živeti, če to ali ono ni zapisano v zakonu. Ne znamo živeti, če nimajo že naši najmlajši svojega odvetnika. Enega z vrtec, drugega za šolo, tretjega za … Kam pelje ta čas, kam pelje to trapasto človeško razmišljanje. Je to zapisano v pametnem telefonu, nas to on uči? Kje so meje? Mar ni človek tisto svobodno bitje, ki naj bi mislilo s svojo glavo, ki naj bi bilo svobodno in, ki naj bi se prav po svobodnem razmišljanju razlikovalo od živali.

 

Pok … dobili ste novo sporočilo …