BORBA

... Borba je naslov kratkega besedila, ki ga je poslala Minka Jerebič na natečaj Term Snovik. Govori pa o palčku Snovičku, ki si je močno želel ... Kdor si kaj močno želi, se mu nekoč uresniči, le verjetni morat v to ...

 

BORBA

Minka Jerebič

 

Izza hriba so pokukali prvi sončni žarki. Samo enemu pa je uspelo pokukati pod veliko korenino bukve, kjer je svoj dom ustvaril majhen palček. Ni se še prebudil, mirno je spal. Toda žarek ga je nežno pobožal po glavici. Božal ga je in božal … To je palčku prijalo. Nato pa se je v snu obrnil in žarek ga je pobožal po ličih. Palčku je prijala toplota sončnega žarka. Začel se je prebujati, a sanje so ga prepričale, da še ni čas za dvig iz listnate posteljice.

 

Palček je spal in sanjal, sončni žarek pa ga je božal. »Ko bom velik bom imel hišico, takšno veliko hišico in poleg njej velik bazen. Ne, ne bom imel enega bazena, imel bom dva bazena, tako da veste …«

 

V tistem trenutku je palček skočil na posteljo. Srce mu je bilo, ročice so mu tresle. Mučila ga je nočna mora. Vedno starejši je bil, vedno bolj je prihajala nočna mora v njegove sanje. Spomnil se je šolskih dni, ko se je s palčki igral na šolskem igrišču. Zasmehovali so ga, saj se na plavalnem tečaju ni naučil plavati. Nekega dne je bil tako jezen, da jim je pomahal z roko in rekel: »Ko bom imel veliko hišico, veliko takšno hišico in poleg njej bazen. Ne, ne bom imel enega bazena, imel bom dva bazena, tako da veste …«

 

Spet se je kar zdrznil ob teh mislih. Sedel je na postelji in premišljeval. Kolikokrat si je že obljubil, da bo prišel dan, ko bo imel svojo hišico, pa velik bazen … Roke si je drgnil ob listi posušenega kostanja, v prsih je čutil bolečino … Želje so bile tako močne, on pa je obsedel na postelji in strmel predse … Samo strmel je. Ničesar ni videl, nič ni slišal, niti sončnega žarka ni opazil … Bilo mu je hudo, srce mu je razbijalo, v glavi pa mu je več časa odmeval stavek: »Ko bom velik bom imel hišico … Ko bom velik bom imel hišico, takšno veliko hišico … hišico in velik bazen …«

 

Sklonil je glavo globoko proti prsnemu košu in iz očesa je pritekla solza. Zalesketala se je v soju sončnega žarka. Palček pa je le sedel in bil povsem nemočen.

 

Izpod lista se je prikotalila majhna črna mravljica. Zazrla se je proti palčku, takrat pa je na njeno glavo priletela solza. Palčkova solza, svetlikajoča se, kot pravi biserčki. »O, kaj pa je to, tuš v postelji?«

 

Mravljica je pogledala palčka. Jokal je … Splezala je po njegovi bradi in se je postavila na konec palčkovega nosu. »Kaj pa je to, mladenič?« Palček ni slišal. Še vedno je jokal in ihtel: »Nikoli ne bom imel hišice; nikoli ne bom imel bazena … Vsi se mi bodo samo smejali, vsi.«

»Sedaj pa dovolj. Zakaj jokaš,« je zakričala mravljica in poskočila po palčkovem nosu.

Palček se je zdrznil. Zasmrkal in zagledal mravljico na svojem nosku. Še vedno je smrkal, si pogodil obrisal nos in ves žalosten rekel: »Nekoč sem se bahal, da bom imel svojo hišico in bazen …« Še preden je povedal do konca stavka, že je spet šalil.

»Dovolj,« je zakričala mravljica. »Kakšen problem pa je to? Saj imaš nas prijatelje, pa ti bomo naredili hišico. Eno ali pa dve; ah, ali pa tri … en bazen, ali pa dva …«

 

Ko je palček to slišal, se je umiril. Pogledal je mravljico in dejal: »A, ti to resno misliš?«

»Seveda, poklicala bom svoje brate in sestre, pa ti bomo naredile kar si želiš. Morda kar tam, onstran potoka, da bomo imeli vodo vedno v bazenu. Hišice pa nad njim.«

 

»Joj, kaj res. Jupi, jupi, jupi …,« je kričal palček od samega veselja.

Mravljica se je samo nasmehnila, poklicala svoje brate in sestre ter jim povedala načrt. Malo so se zasmejali, pomahali palčku, zavihali rokave in pričeli z delom. Palček jih je opazoval in bil nadvse vesel. Iz ure v uro je bilo postavljenih vedno več hišic, poleg enega bazena je zrastel še drugi in še tretji … »Ja, ja, še tam postavite enega, da se bodo v njem kopali,« je kritičen palček od navdušenja.

 

Večer je že bil, ko je k palčku pristopila mravljica. »Tako, mi smo svoje delo opravili. Sedaj si ti na vrsti. Ime boš moral dati temu kraju. Kako pa je tebi ime?«

Palček je bil najprej tiho. Potem pa … Poskočil je in na glas izgovoril besedo »Snovik«.

»Snovik. Kaj pa je to,« ga je vprašala začudena mravljica.

»Tako bo ime temu kraju. V snu sem videl tak kraj in zato bo do Snovika. Jaz pa bom Palček Snoviček.«

 

Mravljica se mu je le nasmehnila in odšla k počitku.

 

… in tako so se palčku uresničile sanje o hišici in bazenčku …

 

 

 

BORBA

Minka Jerebič

 

 

Pod koreninami velike črne bukve je mali palček na suhem listu spal,

ga topli sončni žarek ljubkoval, ga vabil je na plan, v nov sončni dan.

Palček ves potrt in bled, ko hudobna nočna mora spati mu ni dala,

sanjal sanje je stoletne, o barvni hišici, bistrem potoku in še čem.

 

Ves drhteč sedel na postelji je palček, se z listom noge je prekril,

po obrazu mu je biserna solza drsela in padla črni mravlji na glavo.

Se mravljica prestraši, palčka ogovori, poslušala je zgodbo žalostno,

zmajala z glavo, ponudila mu hitro je rešitev to, klicala brate, sestre je.

 

Ob črni bukvi zbrala se je armada mravelj, zavihala rokave, je delati začela,

je prva hišica bila zgrajena, zanjo pa druga in še tretja, pa četrta …

So pridne mravljice bazen zgradile, pa poleg še manjšega postavile

in palčka spraševale, kako se je ta rajski kraj pod planino veliko imenoval.

 

Palček na vejici zelene bukve je sedel, pesmi pel in se nadvse veselil,

ko črna mravljica slovo jemala z brati in sestrami, ko sonce šlo je za goro,

se palček spomnil je stoletnega sna, kjer videl je svoj sanski raj,

takrat zavpije na ves glas: »Snovik bo to, Snovik; in jaz bom palček Snoviček.«

 

Se palčkova borba v snu končala, presrečen splezal je v svoji postelji,

ga mesec je prekril z mesečno biserno in v sladkem sanje položil …

 

 

Iskrene čestitke

Društvo Rusalka