Božični čas

Več stoletij pred Jezusovim rojstvom, so pogani na območju današnje Evrope častili svetlobo in rojstvo v najtemnejših dneh zime. Veselili so se zimskega solsticija, ker so se lahko nadejali daljših dni in toplote, ki jim jo bo naklonilo sonce.

V Skandinaviji so severnjaki (Skandinavci) slavili Yule oz. zimski solsticij, in sicer vse od 21. decembra ter skozi ves januar. Očetje in sinovi so kot priznanje, da se je sonce naposled vrnilo, nanosili drv in kuriva, ki so jih potem seveda sežgali. Ljudje so se nato gostili in praznovali vse dotlej, dokler ni ogenj dogorel oz. je zmanjkalo kuriva, kar je včasih trajalo tudi do 12 dni. Severnjaki so verjeli, da vsaka iskra ognja predstavlja novega pujska ali telička, ki se bo skotil v prihajajočem letu.

Konec decembra je bil idealen čas za praznovanje v drugih predelih Evrope. V tem času leta so zaklali večino živine, ki jim je tako pozimi ne bi bilo treba krmiti. Za mnoge je to bil edini čas v letu, ko so imeli na razpolago zaloge svežega mesa. Poleg tega je to bil tudi čas, ko je večina vina in piva, ki so ga proizvedli čez leto, fermentirala in so ga končno lahko zlili po žejnih grlih.

V Nemčiji so ljudje v času praznika sredi zime častili poganskega boga Odina. Ljudje so se tega boga nadvse bali, saj so verjeli, da je ponoči na svojih "preletih" opazoval ljudi in se potem odločal, koga bo nagradil in koga kaznoval. Zaradi njegove nočne prisotnosti so mnogi raje ostajali v varnem zavetju svojih hiš.

V Sloveniji in na Hrvaškem je poznana šega kurjenja velikega kosa lesa, čoka, panja oziroma badnjaka, ki je moral goreti čim dlje. Šega je bila živa dokler so v hišah obstajala odprta ognjišča. Čok je bil neke vrste hišni bog, saj so mu darovali vino, hrano in so iz njega tudi prerokovali.

Spomin na uporabo debla pri praznovanju zimskega sončnega obrata se ohranja danes v nekaterih državah, v pripravi posebne božične sladice v obliki drevesnega debla: Bûche de Noël (tipična francoska sladica v obliki drevesnega debla).

Tako, kot kupalski kresovi, so bili še v 20. stoletju živi tudi tradicionalni zimski kresovi ob božiču. Šega izvira iz praznovanja zimskega sončnega obrata, ki je bilo naravna meja v tradicionalnem načinu življenja. Kresovi na naravne meje, božič, kupalo (kresni večer), Jurjevo itd. so prežitek iz predkrščanske dobe. Podobne obrede so opravljali tudi v drugih krajih Evrope; v Litvi še danes imenujejo božič kalėdos, ki dobesedno pomeni “noč debla”, in ki zelo spominja na slovenski izraz “koledovanje”. Koledovanje je še danes poznano na podeželju. Vesela družba s petjem in plesom obiskuje domove, na kar jim domačini dajo darove. Pesmi, ki se pojejo v zimskem času od božiča in Novega leta do konca zime imenujemo kolednice. Ponekod so bili koledniki tudi našemljeni.

Slovensko ime Božič za praznik Jezusovega rojstva izhaja iz pomena "mali bog". Praslovani so namreč ob zimskem sončnem obratu praznovali rojstvo Svarožiča, Svarogovega sina, ki je poosebljal mlado sonce, ki v tem času doseže svojo najnižjo točko na obzorju. Drugo ime, poznano za to praznovanje je koleda, ki je poznano tudi zahodnim in vzhodnim Slovanom. Ime prihaja iz osnove krog - letni cikel. V predkrščanskem času je bil namreč čas razumljen ciklično in ne linearno, kakor danes. Iz besede koledo izhaja tudi kolednica, za ljudske pesmi, ki so se tradicionalno pele v času božiča in za šego koledovanja, ki je še danes poznana. Tretje ime poznano vsem Slovanom je kračun, ki po prvi teoriji pomensko pomeni "kratki". V Sloveniji se je spomin na praznik kračuna ohranil med drugim v priimkih. Druga teorija izvora imena kračun pravi, da pomeni "prihod", kar ustreza latinskemu "adventus". Drugo ime, ki je poznano Slovanom je ščodry večer (v različnih oblikah pri vzhodnih in zahodnih Slovanih) v pomenu radodarni ali velikodušni večer.

Bôžič je tradicionalni krščanski praznik , ki ga v katoliških in protestantskih državah praznujejo 25. decembra kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa, čeprav natančen datum njegovega rojstva ni znan. V večini pravoslavnih Cerkva praznik praznujejo zaradi uporabe julijanskega koledarja s 6. na 7. januar.

Bistvo krščanskega božiča je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Sveto pismo (Lukov evangelij) pravi, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem v času, ko je bila Marija že visoko noseča. V Betlehemu nista mogla dobiti prenočišča, zato sta se zatekla v hlev. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli, ker druge postelje zanj nista imela.

Sveti trije kralji, tudi Trije modreci so bili neobičajni tujci, ki so po krščanski zgodbi prišli od daleč, da bi se poklonili novorojencu Jezusu. Imenovali so se Boltežar, Miha (Melhior) in Gašper.

Po Matejevem evangeliju so modreci prišli iz vzhoda v Jeruzalem, da bi se poklonili Jezusu. Spremljala jih je zvezda repatica, betlehemska zvezda. V Jeruzalemu jih je sprejel kralj Herod, ki je želel da bi mu povedali, kje se bo Jezus rodil, da bi ga lahko ubil. Ko so Jezusa našli, so mu darovali tri darove: sveto kadilo (kot Bogu), zlato (kot kralju) in plemenito miro (kot človeku). Nato jim je Bog ukazal, naj se ne vračajo k Herodu in se vrnejo v svojo deželo po drugi poti.

Trije kralji so bili predstavniki poganskih narodov, ki jih je Bog poklical v svoje kraljestvo tako, da jim je povedal za rojstvo Odrešenika.

Po smrti treh kraljev so njihove relikvije odnesli v Konstantinopel, potem ko jih je našla sveta Helena. Od tam so kasneje prestavljene v Milano in končno v Köln v najlepšo nemško stolnico, kjer so še danes.

Miha je zaščitnik popotnikov in Svetega dneva mladih, Boltežar bolnih za epilepsijo. Praznik slavijo 6. januarja in je zapovedan krščanski praznik. S tem praznikom se končujejo božični običaji.

V slovenskem ljudskem izročilu so se vse do današnjih dni ohranili še drugi običaji, kot so blagoslov ljudi, živali in vrtov ter njiv, sežig božičnega dreveščka, na Štefanovo se blagoslovi sol in konje, da o kulinariki ne govorimo ... Vse te običaje je upodobil slovenski slikar Maksim Gaspari.

Vir:

Besedilo povzeto po svetovnem spletu.