CAF – Center aktivnosti Fužine

Človek v življenju sreča številne ljudi, z nekaterimi se le bežno pozna, drugi odidejo mimo njega, kot da se ne bi nikoli srečali, spet tretji pa so ljudje, s katerimi postane dober prijatelj. A, ko sreča Abrahama, se zaveda, da je to prelomnica v njegovem življenju. Bliža se tretje življenjsko obdobje. Otroci odrastejo, zapustijo domače ognjišče, pot v službo in nazaj postaja iz dneva v dan krajša. Tako si ves čas želiš, da prestopiš to mejo in zadihaš v novem obdobju.

Vzamem psičko Ajo in odideva na sprehod okoli Fužinskega gradu. Pot naju zanese mimo Doma starejših občanov Fužine. Zamislim si: »Kakšen je njihov dan, kaj počnejo, saj ves čas pa le ne morejo klepetati …«. Mnogo vprašanj se mi zastavlja, ko se znajdeva pred Fužinskim gradom. Aja sreča svojega kosmatega prijatelja. Razposajeno se podita in igrata. Z lastnikom se pogovarjava, nato pa odideva vsak svojo pot.

Pot nadaljujeva proti parku nasproti gradu. Opazujem starejše. Nekateri v parih se pogovarjajo, drugi pazijo vnuke, nekateri pa tako kot jaz, se sprehajam s svojo psičko. »Kaj bom počela, ko bom upokojena?«

Čas hitro mineva, v rokah imam odločbo, tudi uradno sem upokojena. Prav prijetno je, zjutraj poležiš, nato sprehod z Ajo … potem pa ugotoviš, da imaš veliko časa. Odidem v trgovino, spraznim poštni nabiralnik in med pošto zagledam letak: »Župan bo odprl v Domu starejših občanov Fužine Center aktivnosti Fužine – vabljeni«. »Kaj je to?«

Prestopim prag doma. Vse svečano, nato pride župan, pozdravni nagovor in javnosti sporoči, kaj odpira. Potiho si rečem: »Joj, pa to je nekaj zame«. Ogledam si program aktivnosti: slikarska delavnica, mozaik, lončarstvo, kleklanje itd.

Zamislim si. To bi bilo nekaj zame: slikarstvo – vedno sem rada risala; mozaik – spomnim se na italijanske slikarje; lončarstvo – ja, ustvarjanje z rokami …

Čez dva dni stojim ponovno na pragu doma. Šla sem se vpisat v slikarsko delavnico. Prijazna mentorica je predstavila program. Veliko nas je bilo in vsi smo komaj čakali, da začnemo z delom. Popoldne nakupi čopičev, barve … Naslednji dan obiščem delavnico, kjer se bo ustvarjal mozaik. Spet mnogo ljudi, prijazna mentorica … vpišem se in popoldne lov za zdrobljenimi ploščicami.

Potem pa se je začelo. Hodim na delavnice, družimo se, smejimo se, zaupamo si … postali smo kot ena družina, obenem pa rišemo, mentorica nam deli nasvete in priznati moram, prav lepo nam je.

Najlepše pa nam je v mesecu juniju. Takrat pripravimo razstavo. Širši javnosti, oskrbovancem doma in domačim pokažemo, kaj smo počeli med letom. Po kulturnem dogodku, dobimo, kot se za prave slikarje spodobi, priznanja, potem pa sledi, tisto najslajše, otvoritev razstave.

Polonca Pšak,
Društvo Rusalka