ČAROBNOST LUČI – SVETLOBA UPANJA

V Kulturno-zgodovinskem društvu Rusalka se prijavljamo na največ natečajev. Konec lanskega leta smo se prijavili na Natečaj poezije in kratke proze - Božične pravljice, Luč upanja, Plamen svetlobe ljubezni, Luč prijateljstva, Luč na koncu tunela …, v organizaciji Kulturno-umetniškega društva STOPinJE, Mozirje.

Podporniki izvedbe so bili JSKD OI Mozirje, Občina Mozirje, Knjižnica Mozirje in Hortikulturno društvo Mozirski gaj.

Na natečaju so sodelovale rusalke Metka, Antonija, Elena, Marija, Hafija in Minka. Organizatorju so poslali poezijo in literarna dela. Čarobnost luči v mesecu decembru, ko so dnevi zelo kratki, noči pa dolge, si vsak predstavlja na svoj način. Temu primerna so bila besedila in pesmi. Vsaka rusalka je zapisala tisto, kar najbolj čuti v svoji duši oziroma kako do čarobnosti luči v temačnih dnevih leta, v življenju itd.

Iz našega društva se je v petek, 21. aprila proti Mozirjem odpeljala prava četica članov. Ker je prav, da si kraje do Mozirja tudi ogledamo, smo šli na pot nekoliko prej. Pri Šentrupertu smo zapeljali iz avtoceste in zavili levo proti Braslovčam. Ob poti najdemo kar nekaj znamenitih objektov sakralne dediščine, v daljavi se je nasmihal Žovneški grad, a kaj kmalu smo prečkali Savinjo in v Letušu prišli do krožišča, v katerem so tri velike barvne skulpture: rjav možic predstavlja rudarja in je obrnjen proti Velenju; zelen možic predstavlja hmeljarja, saj je Spodnje-Savinjska dolina znana po zelenem zlatu; tretji možic pa je modre barve z velikim veslom v roki, ki predstavlja Savinjske brodarje.

Krožišče smo hitro zapustili, nato pa proti Mozirju. Seveda smo občudovali še naslednje krožišče, kjer samostojno stojijo veliki kamniti bloki, ki predstavljajo občine Zgornje-Savinjske regije. A, nas je pot vodila naprej. Hitro smo bili v Mozirju. Tam je vse v rožicah, pa kaj ne bo, če je tam čudoviti Mozirski gaj.

V starem mestnem jedru smo pustili jeklene konjičke in hitro v dvorano. Tam je bilo že vse pripravljeno na slovesnost. Pozdravil nas je župan, ki je imel zelo poučen govor, o zgodovini njihovega kraja, občinskem prazniku, ki so ga praznovali dva dni kasneje, v nedeljo. Sledila je kulturna prireditev, na kateri so sodelovali člani Društva STOPinJE. Bilo je nadvse lepo, a vsi smo nestrpno pričakovali rezultate. Predsednik komisije je povedal strokovno mnenje, pohvalil je vse sodelujoče. Potem … potem pa se je zgodilo. Antonija in Elena sta prišli v polfinale; Antonija na področju poezije, Elena na področju proze. Prebrala so se njihova dela in vsi v dvorani smo bili nad njimi zelo zadovoljni.

Ko bi dejali, da se je dan prevesil že večer in smo se poslovili, pa ni bilo tako. Stopili smo do bližnjega lokala, kjer smo imeli večerjo. Toda najpomembnejše je bilo, da smo se sodelujoči in člani domačega društva družili, izmenjevali izkušnje in se imeli lepo.

Po druženju ob hrani in pijači smo se odpeljali proti domu. Saj veste, kaj sem napisala o tistem krožišču s tremi skulpturami. Ponoči pa te skulpture, ki so iz stekla in kovine, čarobno zasvetijo. Svetloba narekuje popotniku, kam mora iti. Mi smo se v krožišču mimo možičkov zapeljali kar trikrat, nato pa, kot se spodobi za rečne vile rusalke, pomahali sestri Savinji v slovo in navdušeno odšli proti domu.

Bil je res lep zaključek natečaja, delovnega tedna, dneva … Spoznali smo nove ljudi, delili si izkušnje, klepetali … Ker smo v darilni vrečki, poleg knjige, dobili tudi bon za Mozirski gaj, smo se že čez 14 dni vrnili na ogled tulipanov in ostalega spomladanskega cvetja. Takrat ne skupaj, pač pa s svojimi družinami, sprehodili smo se po koncu, ogledali so kulturne in sakralne znamenitosti, obiskali cerkev, ogledali so razstavo ter so se na koncu posladkali s sladoledom ter so se okrepčali v gostilni Pri peku, kjer so se družili člani društva. .

V življenju je pomembno, da stopamo naprej, za seboj pa puščamo sledi, ki jih osvetljuje čarobnost luči …