Cvetje in narava na platnu

Že kot majhna deklica sem oboževala cvetlice: tiste rdeče, rumene, modre, roza … ja tiste pisane, oranžne, tiste z mnogimi cvetovi, tiste z enim božanskim cvetom … Ko sem postala večja sem jih nabirala in nosila mami. Ta jih je z veliko ljubeznijo sprejela in jih dala v vazo.

Še preden smo se preselili v svojo hišo, sem trgala rože pri babici in na širnih travnikih; potem sem jih trgala doma. Mati jih je imela ogromno. Vsak petek zvečer jih je ogromno natrgala in jih v soboto zjutraj nesla v Ljubljano na trg in jih tam prodajala.

Tudi oče je imel rad rože. Skrbno jih je okopaval in negoval, da je mama res nesla lepe rože v Ljubljano. Posejala sta tudi takšne rože, da sta jih pobrala in posušila, potem pa na jesen delala čudovite suhe šopke. Oče je rad zahajal v gozd in vedno prinesel kakšen kos lesa. Previdno ga je očistil, mama pa je naredila šopek in ga položila vanj. Bili so čudoviti aranžmaji.

Spomnim se dni okoli velike noči. Takrat smo se pogovarjali o košaricah. Med otroki je kar vreščalo, kakšno košarico bo kdo imel. Nekega dne pa sem se spomnila, da bi bilo lepo, če bi imela čisto malo košarico in v njej polno suhega cvetja. Očetu je bila ideja všeč, mami tudi in naredila sta aranžma iz suhega cvetja. Kako sem bila ponosna.

Leta so minevala. Še vedno imam rada cvetje, rada imam naravo, sprehajam se vsak dam ob zasanjani reki Ljubljanici …

Stopila sem že krepko v jesen življenja. Vpisala sem se v Center dnevnih aktivnosti na Fužine. V sekcijo za likovno ustvarjanje. Super sedaj lahko rišem; rišem cvetje, rišem naravo … vse kar mi je ljubo, rišem na platno … Ponosna sem na svoje izdelke. Vedno več jih je. Sedim v dnevni sobi in moja stena je polna cvetja, polna narave. Kako lepo je … Mnogo jih je, podarim jih tudi svojim najbližjim. Ponosna sem, ko jih obiščem in vidim na stenah moje slike.

Ko pada dež, ko je jesen, ko je zima, slike na steni so polne šopkov rož, raznega cvetja, utrinkov iz narave …

Kako lepo mi je …