dan, ko se ptički ženijo

Po slovenskem ljudskem izročilu naj bi se ptički začeli ženiti nekako sredi zime. Tako so naši predniki določili, da je to 22. januarja, ko goduje sveti Vincenc. Gre za mučenika, ki je veliko prestal zaradi vere, a ljubezni do krščanstva ni zatajil, zato je moral umreti.

                                                                                                        sveti Vincenc postane svetnik

Tako je nastal tudi pregovor: "Če na Vinka sonce sveti, bo dosti rujnega vinca v kleti. Če sv. Vinka sonce peče, obilo vina v sode poteče. Kakor okoli Vincenca bilo, tako čez leto ostalo bo."

                                                                                           smrt svetega Vincenca

Sveti Vincencij je diakon kot sedmerica, o kateri poročajo Apostolska dela, da so jih apostoli izbrali kot pomoč za strežbo pri mizi. Bil je desna roka škofa Valerija v Cezaravgusti, sedanji Saragosi. Oba so ob preganjanju leta 304 zajeli in odvlekli v Valencio. Valerija so izgnali v Galijo in tam je v miru umrl leta 315, Vincencij pa je prestal kruto mučeniško smrt. Oba godujeta na isti dan.

Ime: Izhaja iz latinske besede vincens, vincentis, ki pomeni »zmagujoč«; po pomenu pa mu je zelo blizu ime Viktor, victor pa v latinščini pomeni »zmagovalec«.

Izpeljave: Vincencij, Vincenc, Vincent, Vinko, Cenc, Cenko, Cene, Vincencija, Vinka …

Rodil se je v 3. stoletju v Huesci v Španiji,

umrl pa 22. januarja 304 v Valencii, prav tako v Španiji.

Družina: Bil je potomec veljaške rodbine, njegov ded je bil konzul, njegov oče pa je bil že kristjan. Vzgajal ga je škof Valerij v Saragosi.

Poslanstvo: Potem ko je škof Valerij poskrbel za njegovo izobrazbo, je Vincencij postal diakon in njegov pomočnik. Namesto njega (imel je govorno napako) je Vincencij oznanjal božjo besedo.

Mučeništvo: Med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov naj bi ga prijeli in vrgli v ječo, kjer je moral prestajati najhujše oblike mučenja: privezali so ga k stebru in prebadali s sulicami, pekli na ražnju in vrgli na črepinje. Angel naj bi ga pri mučenju tolažil, dokler ni podlegel. Cesarski namestnik Dacijan je najprej hotel njegovo truplo prepustiti pticam roparicam, a so ga ubranili krokarji. Tudi ko so ga kasneje zašili v volovsko kožo, mu navezali mlinski kamen in potopili v morje, ga je to kmalu naplavilo na obalo.

Zavetnik: Portugalske, Zaragoze, Lizbone; vinogradnikov, mornarjev, krovcev, drvarjev, opekarjev, lončarjev, gozdnih delavcev.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot mladega diakona v dalmatiki (diakonskem oblačilu) s palmo, knjigo, križem ali grozdom. Poleg tega ima lahko ob sebi tudi raženj ali mlinski kamen, ponekod tudi krokarja.

Grob: Vincencija so potem, ko je Cerkev dobila svobodo, pokopali v cerkvi, ki so jo njemu v čast sezidali ob mestnem obzidju. Njegove relikvije danes častijo v Rimu, Parizu, Metzu, Chartresu, Besançonu in Le Mansu.

Življenjepis: Zapis o njegovem mučeništvu, ki je nastal kmalu po njegovi smrti, se je izgubil, ohranjeni pa so štirje Avguštinovi govori in pesnitev Vincencijevega rojaka Prudencija, ki se opirajo na to izgubljeno poročilo.

Goduje: 22. januarja, na Vzhodu pa ga častijo 11. novembra.

Pri nas: Po ljudskem prepričanju naj bi se na vincencijevo »ptički ženili«. Njegov god imajo za t. i. sredino zime.

                                                                                                                 cerkev sv. Vincenca v Hrvaški Istri

Kakor koli že: če so naši predniki povezovali tega svetnika z ženitvenim plesom ptičkov, zakaj ga še mi ne bi ...

Besedilo: povzeto po svetovnem spletu

Fotografije in ilustracije: svetovni splet