Dan reformacije - kaj je to?

Razmišljanje ob tem prazniku: Še včeraj marsikdo ni vedel, kaj je ta praznik in kdo ga praznuje. Marsikdo ga je povezal s šolskimi počitnicami in pa praznikom, ko se spomnimo na naše prednike.

Dan reformacije je protestantski krščanski verski praznik, ki se praznuje 31. oktobra. V katoliški cerkvi so se spominjali naših prednikov s tridnevjem, ki se je začelo na predvečer Vseh svetih, ko so odhajali k sveti maši in tam molili za pokojne. 1. novembra se je praznoval dan vseh svetih, 2. novembra pa Vernih rajnih.

Po zatonu Srednjega veka, ki je v Katoliško cerkev prinesel neverjetno oblast ter jo povzdignil s takratnim družbenim redom – fevdalizmom, je preprosti človek moral samo garati, sedaj za enega, drugič za drugega, sam pa komaj preživel. Ljudi je bilo vedno več, bili so nepismeni, Cerkev si je umišljala vedno nove in nove praznike, katere je bilo treba praznovati in po drugi strani dajala za vernike odpustke, če so jih ti plačali.

Nemec Martin Luther je pribil 31. 10. 1517 svojih 95 tez na vrata cerkve Vseh svetih v Wittenbergu,  v okrožju Saška v Svetem rimskem cesarstvu. Še danes marsikateri zgodovinarji, psihologi in sociologi ugibajo, zakaj je »revolucionaren« duhovnik to storil: morda je namenoma izbral ta dan ravno zato, ker je vedel, da bo mnogo ljudi prišlo v cerkev in bo tako pridobil svojo pozornost z razlago teh tez ali pa je želel, da ljudje spregledajo zmotno obnašanje cerkve do razlage vere. Kakor koli že, danes velja 31. oktober za dan reformacije; dan, ko se je začela rimskokatoliška cerkev deliti na dva dela: na protestante in katolike.

V začetku 16. stoletja je bil protestantizem krščansko gibanje, ki priznava Sveto pismo za edino avtoriteto in se je v času reformacije v srednji do pozni renesansi v Evropi odcepilo od rimskokatoliške cerkve. Danes velja za eno od treh največjih vej krščanstva (skupaj z rimsko- katolištvom in pravoslavjem), obsega pa različne obsege teoloških in družbenih pogledov. V Sloveniji večina protestantov živi v Prekmurju in pripada Evangeličanski Cerkvi.

Praznik je pomemben tako za Luteransko kot za Kalvinistično (smer protestantizma, ki priznava Kristusovo navzočnost v evharistiji) cerkev, čeprav se tudi druge protestantske skupnosti nagibajo k temu dnevu. Rimskokatoliška cerkev jo je priznala šele pred kratkim in pogosto pošilja svoje uradne predstavnike v ekumenskem duhu na razne komemoracije dogodke, ki jih prirejajo protestanti. Zakonito in uradno je priznana v nekaterih deželah Nemčije ter suverenih državah Sloveniji in Čilu . Poleg tega države, kot sta Švica in Avstrija določiti posebnosti v zakonih, ki se nanašajo na protestantske cerkve, medtem ko ga uradno ne razglasijo za državni praznik.

Evangeličanska cerkev v Ljubljani in spomenik Primoža Trubarja v Ljubljani

Najpomembnejše zahteve protestantov:

• zahteva po prevodu biblije,
• zahteva za opravljanje bogoslužja v ljudskem jeziku, ne v latinščini
• zahteva proti prodaji odpustkov za denar
• proti čaščenju svetnikov
• proti celibatu
• zahteva po nepriznavanju papeža,
• zahteva po neposrednem stiku med verniki-laiki in Bogom,
• proti spovedi,
• za odpravo samostanov,
• zahteva proti izkoriščanju preprostih ljudi, na račun katerih se Rimskokatoliška cerkev bogati,
• zahteva proti gradnji bogatih katoliških cerkva itd.

Sprava znotraj Rimsko-katoliške cerkve med različnimi verskimi gibanji je bila dosežena z mirom v Augsburgu, leta 1555, po slabih štirih desetletji, kjer je bila dosežena verska svoboda za kneze in fevdalne stanove, njihovi podložniki pa so morali versko usmerjenost sprejeti po svojem gospodarju (Cuius regio, eius religio - Kogaršnja oblast, tega religija).

Evangeličanska cerkev v Murski soboti in notranjost cerkve

Posledice so bile zelo pozitivne, zlasti za male narode, med katerimi so tudi Slovenci: delovati je začela prva tiskarna; izdelana je bila prva tiskana slovenska knjiga v slovenskem jeziku; slovenski jezik je postal knjižni jezik; prvič so bili prebivalci slovenskih dežel poimenovani Slovenci; Slovenci smo dobili prvi slovenski črkopis in pravopis. Za vse to so zaslužni Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in Sebastijan Krelj. Čeprav je bilo protestantov bistveno več na slovenskem ozemlju, so bili ti preganjani in so morali skrivati svoje prepričanje. Uradna cerkev jih je imela za izločence in jih tudi ni želela pokopavati na pokopališčih, saj so ji imeli za »izločence«, kateri ne smejo biti pokopani na sveti zemlji. Prafara Šentpetrska (Svetega Petra) se je temu uprla in pokopavala duhovnike na pokopališču (danes Hrvaški trg v Ljubljani).

Primož Trubar in Sebastijan Krelj: Otroška biblija

Adam Bohorič in Jurij Dalmatin

To, kar se je zgodilo v 16. stoletju na področju vere v Svetem Rimskem cesarstvu, je pomenilo prerod in napredek, ki se odraža vse do današnjih dni. Seveda ne moremo govoriti, da tudi pri drugih verah ni tako, da še vedno srečamo ortodoksne cerkve, ki vse do današnjih dni niso v svojih vrstah stopile korak naprej in uvedle reforme. Te prinašajo spremembe in tudi človek se spreminja, kot tudi njegovo prepričanje v vero, ki naj bi bilo nekaj osebnega, ne pa množično sprejemanje idej drugih.

notranjosti Evangeličanske cerkve v Murski Soboti in Ljubljani

Zapisala: Minka Jerebič

Foto: svetovni splet in M. Jerebič