Dobrota je sirota ...

Bilo je pred štirimi leti, ko smo v Kulturno-zgodovinskem društvu Rusalka pripravili kulturno prireditev. Dvorana je bila polna obiskovalcev. Tako kot vedno, smo po prireditvi malo poklepetali, nato pa začeli s pospravljanjem dvorane. V društvu se trudimo, da imamo ob številnih prireditvah na odru vedno cvetje. Tudi takrat je bilo tako. Tega nato razdelimo med obiskovalce in pa članice društva.

Ko je bila dvorana že skoraj pospravljena, je do mene, kot predsednice društva stopila starejša gospa. Poleg nje je stal moški mojih let in v rokah držal knjigo. Predstavila se je in predstavila moškega poleg sebe. Sam je povedal, da si je dal nadimenek »Barjanski«.

Nato je gospa začela pripovedovati žalostno zgodbo o svojem daljnem sorodniku. Povedala je, da ga zelo spodbuja in podpira ter da je ravno z njeno pomočjo izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Vodomec. Prosila nas je, da omogočimo tudi njemu, da se na naših prireditvah predstavi s svojo poezijo. Prebral je nekaj svojih pesmi in z velikim zanimanjem smo ga poslušali vsi, ki smo bili še v dvorani. Lepe pesmi je predstavil.

V društvu ne delamo razlik in tako smo tudi gospoda povabili. Sodeloval je na kar nekaj prireditvah in enkrat celo vodil prireditev, saj je naš povezovalec zbolel. Lepo je bilo in spomini na te dogodke so lepi.

Bilo je leto kasneje, ko smo pripravljali prireditev v mesecu aprilu. Tudi Barjanskega smo povabili, da prebere svojo pesem. Seveda je pristal, a povedal, da želi imeti plačane potne stroške. Iz juga mesta do vzhoda mesta, za vožnjo z mestnim avtobusom je želel imeti 50 €. Presenečena sem bila. Razložila sem mu, da se ne sme delati razlik med člani društva in nastopajočimi. Vsakemu v društvu poklonimo priznanje oziroma zahvalo in podarimo publikacijo, ki jo izdamo v društvu ali pesniško zbirko. Ko sem ga klicala nekaj ur kasneje je dejal, da se je premislil in zvišal »honorar« na 100 €. Bila sem še bolj začudena, kot pred nekaj urami. Vsem v društvu sem sporočila novico in sprejeli smo odločitev, da se mu zahvalimo za sodelovanje. Pokličem ga po telefonu, da mu sporočim našo odločitev, a še preden sem spregovorila, je povedal, da je »honorar« povišal na 150 €. Zahvalila sem se mu in odložila slušalko.

Našega sodelovanja naj bi bilo konec. Toda zmotila sem se. Elektronski naslov našega društva je gospod shranil. Dnevno, tedensko, mesečno je pošiljal svoje pesmi in jih komentiral. Na njegova sporočila se v društvu nismo odzivali, le ob praznikih smo mu posredovali voščilo. Nanj nikoli ni odgovoril.

Ko je bilo leta 2020 razglašeno konec epidemije, je v javnost prišla novica, da je poet Barjanski zapustil ta svet. Rad se je družil s »kralji ulice« in jim predstavljal ter bral svojo poezijo. Potem je ostala tišina …

Bil je petek, 3. junija 2022. Popoldne sem pogledala elektronsko pošto in prejela dopis gospe T. D. Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo, je bilo, kdo je ta gospa, ki piše na občino in četrtno skupnost. Nato berem njeno dolgo pismo. Ne enkrat, dvakrat sem ga prebrala.

Za trenutek sem postala zelo žalostna. Ne razumem, kako je lahko človeški jezik tako zloben, kako lahko nosi v srcu toliko sovraštva, toliko gneva ... Oseba, ki si nikoli v življenju ne bo privoščila obiska Milanske Skale ali pa ogleda razstav v Dunajski Albertini ..., ki ji je preveč evro prispevat za donacijo ... – ima pa dolg jezik, poln gneva, pripomb, nesramnih opazk. Da ne govorim, da ne piše pravilno slovnično, kaj šele, da bi uporabljala pravilne zapise lepega slovenskega jezika … Sledijo številna vprašanja, kdo je ta oseba, zakaj je prišla na kulturno prireditev in jo potem kritizirala, zakaj je vzela brezplačno številko tematske publikacije društva, če je nato govorila nespodobne besede čez njo … zakaj?

Poklicala sem prijateljico. Povedala je, da je nekoč imela sošolko iz paralelke, ki ji je bilo tako ime, a sošolci je niso marali, ker je imela vedno polno pripomb. Pismo sem posredovala članom društva. Zelo jih je prizadelo. Tudi jokali so in bili nadvse žalostni.

Vikend je bil mimo in pokličem kolegico ter jo povprašam o tej osebi. Seveda jo je prepoznala. Pohvalila jo je in se začudila, kako to, da je ne poznam, saj sem bila prav jaz tista in rusalke, ki smo njenemu daljnemu sorodniku dali možnost, da je na odru Centra Zalog predstavljal poezijo.

Obnemela sem. Vem, kdo je ta oseba … Vem … »Včeraj« je poezijo članic društva hvalila, prosila za svojega daljnega sorodnika, da mu damo možnost, da tudi on nastopa, danes pa blatenje po članicah društva, njihovem nastopu, prireditvi, ki smo jo izvedli ob Tednu ljubiteljske kulture.

Človek ostane brez besed in takrat se spomni pregovora: »Dobrota je sirota« …

Sorodnik te gospe je imel velike psihične težave, bil večkrat zdravljen ... svojo uteho je našel v poeziji. Ne vem, morda ima tudi ta gospa težave ... Ne vem, ugibam ... toda volje in energije, ki jo imamo člani Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka nam ne more vzeti s svojim zlobnim jezikom. Mi gremo naprej. Povezujemo se z drugimi društvi po vsej Sloveniji in se imamo lepo. Sledimo svojim ciljem in vemo, da je pot po kateri hodimo, kljub "kamenju" in "koprivam" prva in uspešna. 

Spoštovana gospa T. D. vedite, da bomo še bolj ustvarjalni in še bolj dejavni, saj to nam daje energijo po ustvarjanju ..., ko boste vi v življenju dosegla, to kar dosegamo v Društvu Rusalka, pa se le oglasite ...

Članom Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka nihče ne more zlomiti krila, zato vsem izrekam čestitke in želim, da bo naše ustvarjanje še bolj prepoznavno. Narava je dala tudi koprivam možnost, da rastejo, obenem pa nam še večjo možnost, da smo boljši, močnejši in se ne oziramo na hudobijo oziroma ostrost te rastline, kajti tudi ta ni večna ... 

Srečno in ustvarjalno poletje članom društva želim

predsednica društva