DOBROTA SE Z DOBROTO VRAČA

Pred dobrim mesecem dobimo na elektronski naslov društva prošnjo, da bi želel restavrator in konservator iz jugovzhodne Slovenije kontakt od naše predsednice. V dvomu sem, kaj mu naj odgovorim, mu naj dam telefonsko številko, naj mu potrdim, da je to prava oseba, ki jo išče.

Pokličem predsednico, malo poklepetava, potem pa ji poročam o svojem delu. Med drugim tudi o elektronskem sporočilu. Povem ji, kdo jo išče. Nasmehne se in reče: »Seveda poznam gospoda, že zelo dolgo je, ko sva se srečala. Takrat sva mu z ministrico pomagali, da je uredil določene stvari.«

Lepo je bilo poslušati zgodbo naše predsednice. Pred slabimi dvema desetletjema je ona pomagala temu gospodu in sedaj jo išče. Le zakaj? Pokličem ga in z njim začnem pogovor, povem mu, da gre za pravo osebo, da je to tista Minka, katero je nekoč službeno srečal in mu je pomagala; da je to tista oseba, katero knjigo je pred kratkim prebral …

Prijaznemu gospodu izročim telefonsko številko.

Konec junija smo imeli v društvu občni zbor. Predsednica je poročala o dosedanjem delu, o uspehih našega društva; Darija o finančnih zadevah, Majda in jaz pa o tekočih zadevah. Pred zadnja točka je bila o našem delu v društvu v naslednjem polletju.

Takrat pa začne Minka pripovedovati, kako bomo jeseni izdali pesniško zbirko Dotik in proti koncu še njeno knjigo o botaniku Andreju Lampretu. Ob tem nam pove neko novico. Poklical jo je gospod iz Brestanice. Prosil jo je za pomoč in tako kot vedno tudi dobil. Pohvalil je njeno knjigo, mnogo sta o tem spregovorila in beseda je nanesla tudi na njeno delo danes. S ponosom mu je povedala, da prepisuje dnevnik botanika. Gospod je obnemel: »Res, o teh zadevah pišete, pa pišete tudi o učiteljih na šoli Grm pri Novem mestu; pa o Ložah pri Vipavi, pa …« Minka se je samo smejala in potrjevala.

»Gospa jaz vam lahko pomagam. Ogromno imam starih fotografij, obnavljam rojstno hišo prof. Antona Flega st., ki je bil znan učitelj na tej šoli. Povejte kaj rabite?«

Minka ni mogla verjeti besedam, ki jih je slišala. Marsikaj sta v naslednjih dneh spregovorila, gospod pa jo je zasul s številnimi podatki in fotografijam.

Člani društva sedimo za mizo in predsednica nam to razlaga. Govorila je s takšnim ponosom, opisala nam je, kako bo sedaj knjigo razširila, kaj vse bo vanjo še vključila …

Sedela sem poleg nje. Z zanimanjem sem poslušala Minkine besede in ko je zaključila sem ji dejala: »Dobrota se z dobroto vrača.«

Pa naj še kdo reče, da to ni res. Pregovori niso nastali kar tako, tja v tri dni; nastali so z nekim namenom, katerega vedno znova in znova potrjujejo. Minkina pomoč gospodu je bila pred 17 leti, zanjo je bila to le službena obveznost, toda za gospoda velika pomoč. 17 let kasneje se je njena dobrota poplačala. Kako je bila vesela, ko nam je pripovedovala, s kakšnim gradivom razpolaga. Mi pa smo bili srečni, ker jo poznamo in to svojo srečo deli tudi z nami.

»Dobrota se z dobroto vrača!«