Dogodek pri izlivu Ljubljanice v Savo

Bilo je vroče nedeljsko popoldne. Z hčerko sva sedli na kolesi in se odpeljali malo naokoli.  Kmalu sva drveli z vetričem v laseh med polji koruze in krompirja. Ob poti pa so cvetele ivanjščice v družbi z ostalim poljskim cvetjem. Petje ptic nama je delalo družbo. Tudi opazovanje vseh vrst in barv metuljev  nama je popestril potep.  Siva in bela čaplja sta iskali v močvirnem delu  hrano in kakšen poljski zajec nama je prečkal pot.

Pripeljali sva se do obrežja Save in nadaljevali po nabrežju. Tu in tam sva morale peš, ker je grmovje zaraščalo pot po nabrežju. In na desni strani nama je nadaljevanje preprečila Ljubljanica. Nekaj časa sva opazovali brzice in združenje obeh rek. Šumenje vode naju je vabilo v tem vročem dnevu, da se malce ohladiva v njej.

Poskušali sva zabresti vanjo, pa nama je takoj pokazala svojo moč. Kamenje je bilo spolzko in brzice premočne za prehod do otočka kamor sva bili namenjeni. Spodneslo me je in mojo hčerko je brzica odnesla malo naprej, pa sem jo ujela za čop njenih las. Obdržala sem jo na gladini reke in molila, da se rešiva. In glej ga zlomka, na drugi strani, na desnem bregu Ljubljanice je ribič namakal trnek. Začela sem vpiti, naj mi pomaga rešiti hči. Deroča voda dveh rek naju je nosila dalje. Ribič je tekel ob Ljubljanici, da naju bo prestregel. Toda preprečil mu je to vrtinec, ki me je potegnil pod vodo.

Ko sem prišla nazaj na površje, hčerke ni bilo blizu mene. V mislih sem prosila vse na pomoč. Zaslišala sem klic moje hčerke, ko je vpila, rešite mojo mami. Rešena je, zahvaljevala sem se ribiču in vsem silam, da je rešena. A mene je vrtinec še enkrat potegnil spodaj, začutila sem tla in se odrinila na površje. Tok me je začel nositi proti bregu in splavala sem ven. Tam je hči jokala od sreče, da sem rešena.  Takrat pa je mene zagrabila panika, kaj, če je z njo kaj narobe.

Prosila sem ribiča, če naju obe prestrašeni in premočeni pelje domov. Seveda sem se mu zahvalila, da naju je pripeljal mimo Podgrada do Zaloga in do doma.

Doma sva se preoblekli in odhiteli na urgenco. Pregledali so hči, poslušali pljuča in ugotovili, da ji ni nič. Opozorili so me, da bi lahko zaradi zaužite vode prišlo do driske ali bruhanja. Zdravnica je dejala, da hčeri ni nič, meni pa je potrebno kakšno pomirilo, kajti bila sem vsa iz sebe.

Po nekaj dnevih sem se pomirila. Hči pa ni ne bruhala niti imela kakšnih prebavnih motenj. Pozneje, ko sem se vrnila z možem na breg po kolesa, sem videla, da na mestu, kjer sva se podali v vodo, reka sploh ni bil globoka, ampak zelo deroča. No, od tistega dne pa do danes raje hodim po bregu in opazujem vodo v reki in njene brzice.

Majda Mihovec,
Društvo Rusalka