DOTIK LJUBEZNI

Revija Ventilator besed vsako leto razpiše več natečajev. Med njimi je bil letos tudi natečaj Dotik ljubezni. Na natečaju so lahko sodelovale osebe do 18. leta starosti in osebe starejše od 18. leta starosti. Na natečaj so se prijavile tudi tri članice Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka: Antonija, Hafija in Minka.

Hafija Sedić je prejela nagrado za izvirno besedilo o ljubezni do rastline, ki jo moraš negovati, ko si jo prejel v dar, saj ta rastlina spominja na osebo, ki ti je cvetlico podarila. Hafiji čestitamo za prejeto nagrado in ji želimo tudi v prihodnje veliko uspehov pri pisanju poezije.

Na natečaju je sodelovala tudi Antonija Jereb. Napisala je pesem z naslovom So rože zame. Kratka pesem, zapisana v rimah, ki je čustvena, predvsem pa zelo razmišljujoča, saj bralca ne pusti ravnodušnega, saj odpira novo poglavje v človekovem življenju oziroma njegovi podzavesti, kako lahko posameznika razveseli skromno darilce. Pa naj bodo to cvetlice, bombonček ali le lepa beseda. Antoniji čestitamo za njen prispevek za sodelovanje na natečaju.

Na natečaju je sodelovala tudi Minka Jerebič. Zapisala je krajše prozno delo o ljubezni na prvi pogled. Človek najprej pomisli o ljubezni med moškim in žensko. Pa ni tako. Je zelo zanimiva pripoved, ki sporoča, da smo lahko ljudje različni, tako kot živali, toda ljubezen sprejemamo brezpogojno. Pa si preberimo to delo. Iskrene čestitke Minki za njeno pripoved.

LJUBEZEN NA PRVI POGLED

Počasi stopam za uradno osebo. Vedno bližje sva velikemu sivemu objektu. Od daleč se sliši pasji lajež, čez dvorišče zbeži mačka … Prideva do objekta, uslužbenka odpre vrata. Ena, druga in tretja … Zavijeva v velik prostor na levi strani. Vonj je prav poseben, prej odbijajoč, kot prijeten. Tu je mnogo kovinskih kletk. Izza njih drobcene očke gledajo. Kot, da bi prosile, da želijo na svobodo. Stopijo od mreže, se jo dotaknejo in nemo prosijo. V kotu pod oknom je tudi kletka. Majhna. V njej leži nebogljeno bitje. Ne vstane, ne pride do mreže, le dvigne glavo in pogled je drugačen …

»Je to punčka?«

»Da, punčka je.«

»Jo lahko vzamem v naročje …« so bile moje besede in velika želja, da primem v naročje to malo bitje.

»Seveda.« Skrbnica odpre kletko, vzame malo bitje iz kletke in mi ga izroči v naročje.

Tišina …

»Kako si ti lepa … žabica mala …«

»Veste, je zelo bolehna, ima številne bolezni …«

Ne spomnim se več, kaj je skrbnica še govorila. Bila sem v svojem svetu, pa ne sama: s tem malim nebogljenim bitjem … Stiskala se je na moje srce, tresla se je od strahu ali pa od želje, da se ji bo življenje spremenilo. Ja, verjetno je bilo to slednje. »Njo bom vzela. Njo bom posvojila. Kako ji je ime?«

»Veste, je zelo bolehna, ima številne bolezni …«, je še naprej ponavljala skrbnica. Mislim, da sem te njene besede kar preslišala, kajti to je bila ljubezen na prvi pogled. Morda drugačen pogled, a takoj sem začutila ljubezen, ki mi jo bo to malo bitjece nudilo in jaz njej. Naj ima lepo življenje, če se ji je to začelo na zelo kavern način …

S skrbnico zapustiva prostor. Spet hoja po dvorišču, tišina … »Veste z njo boste imeli veliko dela, sem pa vesela, da ste se zanjo odločili, težko bi dobila posvojitelja, zaradi njenih bolezni in drugačnosti,« je pogovor nadaljevala skrbnica.

»Ne moti me, niti moje družine to ne bo motilo. Naj uživa v življenju.«

»Prav dolgo ne bo živela. Bolehna je.«

Stopiva v uradne prostore. Izpolnim dolg vprašalnik, podpišem pogodbo in muca Miki postane del naše družine. Pogledam v dokumente in piše, da to črna muca. Začudim se in povprašam, če je to res muca, ki sem jo videla. »Je, gospa, je. Samo pod velikim stresom je, zato je njen kožušček pepelnato siv.«

Vzdihnem in sem brez besed. Stopim po kletko in jo grem iskat. V avtu se skupaj peljeva. Niti enkrat ni zamijavkala. Pripovedujem ji, kako je doma, da jo čakata maček Piki in kuža Thor; da imamo pri nas radi živali in da bomo lepo poskrbeli zanjo.

Res je bilo tako. Maček Piki jo je z veseljem sprejel, nič drugače ni bilo s psom. Bila je prestrašeno bitje, ki je vsak dan postala bolj živahna. Res je imela številne bolezni, toda po mesecu dni se je spremenila njena barva dlake, postala je vse živahnejša … To je bila ena sama mačja ljubezen, ki je navdihovala naš dom. Bilo je veliko obiskov pri zdravniku, pa kaj je to v primerjavi z ljubeznijo, ki jo je vračala ta mačja sirota, katero je zapustila mama, saj je čutila, da ne bi preživela, zaradi bolezni. Dobre roke, ki so jo našle, so poskrbele zanjo, da je preživela in nato živela prekrasno življenje. Po 12. letih je za vedno zaspala. Danes moja družina stoji na njenemu grobu. Tišina … »Takšne muce, kot je bila Miki, ne bomo imeli nikoli več. Sama ljubezen jo je bila in z njo se je dotaknila prav vsakega.«

»Mami, tebe je imela najraje,« reče hčerka. Mož le kima.

»Ja, to je bila ljubezen na prvi pogled.«

zapisala:

Lilijana Prepeluh