DOVOLJ!

Tudi v letošnjem letu je potekal natečaj JSKD Žlahtne misli v modri in srebrni kopreni 2021. Nosilna tema je bila DEVETA E-DEŽELA, v kateri je vse mogoče. Živali spregovorijo, računalniki se z nami poigrajo, pravljice dobijo nove konce - tragične, žalostne ali vesele ... V Deveti deželi je vse nemogoče mogoče ... Na natečaju je sodelovala tudi članica Društva Rusalka. Zapisala je krajšo zgodbico oziroma trenutek, ki se dogaja v njeni sobi, kjer sta z njo tudi njena mačka. Ta dobita človeške lastnosti in začne se odvijati prava drama ... Ali pa upor. Ne, upor, zarota ... Pa si preberimo to literarno delo z naslovom Dovolj!

DOVOLJ!

Na obrobju velikega mesta stoji majhna, idilična hišica. Krasi jo številno cvetje. Na dvorišču se sem ter tja sprehaja kosmat pes. V hiši pa sedi Danijela, ki ima dva posvojena mačka: muco Viki in mačka Benija. Od kar se dela od doma ogromno časa presedi za računalnikom in dela, posluša glasbo, se pogovarja preko računalnika s prijatelji.

V sobi poleg Danijela imata svoje ležišče tudi njuna mačka. Vsak dan ista zgodba, potem pa …

»Tega pa imam dovolj! Daj vstani in nekaj naredi.«

»Saj bi, pa …«

»Kaj pa? Vstani in nekaj naredi.«

»Ti me ne razumeš … Ona je le najina …«

»Ja, najina je, točno tako! Ne, pa …«

»No, vidiš …«

»Kaj vidim?«

»Tudi ti govoriš, pa … pa, pa ne poveš stavka do konca.«

»Ja. Ampak, tako ne gre več naprej. Nekaj morava ukrenit. Tako ne gre več naprej.«

»Res je, kaj pa?«

»Pridi sem, odspiva eno rundo, nato pa se bova že kaj spomnila.«

V sobi je nastopila tišina. Samo glas udarcev po tipkah se je slišalo, nekaj šumenja, nato pa … Glasba … Koncert … Udarci po tipkah … Brrr, brrr … »Prosim?« Klepet, ki je trajal in trajal.

Na črnem tiskalniku se prižgejo lučke. Utripajo … Nato pa »bzm, bzm, bzm … in prikaže se popisan list papirja.

»Cin, cin, cin …«, na ekranu se pojavi napoved za sestanek. Še klik in pogovor sledi med šestimi osebami, vsak na drugem koncu te lepe domovine, pa vendar vsi skupaj.

»Sedaj vidiš, kaj ti govorim. Tako ne gre več naprej!«

»Ja, kaj pa naj naredim …«

»Glej, ti pokažem.«

Viki skoči na mizo. Spogledljivo pogleda Danijelo. Ta jo poboža. Nato, pa hop in pred ekranom je že Beni, pogleda zbrano družbo. Iz ekrana se sliši smeh. Beni čudno gleda in gleda, obrne glavo in glasno reče: »Mijav.« Obrne se proti Danijeli, stopi na miško in jo nežno mahne s tačko proti robu mize. Viki ne počiva, s tačkama stopi na tipkovnico. »Mijav, mijav …« Samo še »pok« in leže na tipkovnico …

Ekran postane črn … »Joj, kaj pa sta naredila,« vzklikne Danijela. Mačkona se spogledata, pogledata Danijelo in glasno rečeta: »Mijav«.

Sliši se samo še smeh, objem in glasno predenje, božanje in nato se mačkona spogledata in ležeta poleg tipkovnice. »Pa sva jo ugnala,« pravi mačka Viki Beniju. On pa nič, le glasno prede in si misli, kako lepo je bilo, ko se je videl na video konferenci …

Danijela sedaj ve, da obstaja še neka druga, navidezna, dežela, toda resničnost je ta, ki jo obdaja. Ljubezen mačkonov se pač ne da zanemariti in kosmatinci vedo, kaj je prav tudi, ko Danijela piše na računalnik, tiska, posluša glasbo, se pogovarja službene stvari … a, čas z mačkoni je neprecenljiv …

»Si videl, da nama jo je uspelo ukrotiti, mačke to znamo, vi mačkoni pa strahopetci …«

»No …«

… in mačka sanjata mačje sanje …

Besedilo: M. Jerebič

Slike: M. Jerebič