"Dragi moj Upko"

Javni sklad za ljubiteljsko kulturo OI Ljubljana vsako leto razpiše natečaj Žlahtne misli v srebrni in modri kopreni. Tudi letos je bilo tako. Na razpis so se prijavile tri rusalke iz Društva Rusalka. Med njimi tudi Minka. In kaj je ona zaupala svojemu dnevniku ...

Dragi moj Upko,

Kako sem vesla, da imam končno nekaj miru. Da lahko sedem za to veliko mizo, ki je obložena s kupi papirja, kjer izstopa moj računalnik; kjer iz tiskalnika gledajo beli listi; kjer črna naprava za skeniranje mižika in kjer pisala ležijo vse povprek po mizi. Tu v tem mojem majhnem svetu nihče ne ve, da pod goro papirja počivaš tudi ti, Upko. Kako vesela sežem po tebi, ko se ozrem po tvojih lepih platnicah, ki jih krasi slika Fride Khalo, kjer žensko v džungli rastlin objemata opica in črna mačka, kjer okoli nje letajo metulji … Veš, danes se tudi jaz počutim tako. Zato sem te kar odprla in ti napisala to pismo.

Čisto navadna nedelja je bila danes, ko sem se zbudila. Po zajtrku sem si dejala, da si vzamem čas zase. Še nekaj hišnih opravil, pa pogovor z mojim številnim cvetjem, ki kliče po vodi … Vse to postorim, potem pa si iz garaže pripeljem kolo. V košaro položim nahrbtnik, stekleničko vode in seveda fotoaparat.

Vem, da si takoj uganil, kam grem. Fotografirati. Res je. Odpeljala sem se proti reki, saj sem želela v tem prekrasnem jutru, ki se je počasi nagibal že poldnevu, ujeti sonce, ki nagaja s svojimi sončnimi žarki reki Savi, ki teče v objem svoje tete Donave.

Vozim se in opazujem prekrasna polja pšenice, koruze, krompirja … Hrane bo dovolj si mislim in hitim dalje. Nebo preletavajo ptice, tam nekje v daljavi se zasliši glas krokarja. »Ha, spet se jezi,« si mislim tako sama pri sebi.

Iz betonske džungle zavijem na makadamsko pot. Tu je trava prašna, dežja že nekaj časa ni bilo. Še malo in vem, da bom prišla do reke … Potem pa končno mir, tišina – le šumenje vode …

Ne, ni bilo tako. Pozdravi me številna pločevina. Ob drevo postavim svoje kolo, ga zaklenem in odidem proti reki. Ta šumi in mi že maha v pozdrav. Prestopim nekaj večjih kamnov in že sem ob reki. Pogled proti vzhodu, kjer je sonce in boža reko, boža tudi številne družine, ki so si našle prostor ob reki. Vedno sta tu zavladala mir in tišina. Včasih je tu svojo ribiško palico namakal kak ribič. Danes ni bilo nobenega.

Zaslišim otroški smeh, pogled se mi ustavi na razposajeni mladini, ki sedi in klepeta, kjer ženske nabirajo večje kamenje, ki jih zlagajo v krogu in vanje polagajo suho trsje. Nek moški se kopa v vodi in maha svoji družini. Pogled se mi ustavi na dimu, ki se širi na okoli. Vonj po pečenem mesu govori o kosilu …

»Gospa, samo malo prosim,« me zmoti glas moškega. Stopim korak proti vodi in se umaknem družini, ki prihaja na obalo reke.

»Ja, seveda. Kam pa jo mahate?«

»Na našo plažo. To bo letos naš dopust, me moremo si privoščiti morja, zato je Sava naše morje.«

Pozdravijo me še ostali člani družine. Otroci nasmejani stopajo za očetom, v ročicah držijo številne igrače in z nasmehom na obrazu hitijo na počitnice.

Dragi Upko, vem, kaj si misliš, saj vem, da me dobro poznaš. Veš, kaj bom dejala. Presenečena še obstala in gledala za družino, ki postaja vedno manjša pikica, ki si išče svoj prostor ob reki. Živimo v tako razvitem svetu, pa so še vedno družine, ki nimajo denarja za dopust. Tu ob reki si najdejo svoj prostor za počitek, tu se otroci brezskrbno igrajo, tu mladina tke prijateljstvo …

Ozrla sem se proti Savi. Ta premaguje ovire in številne brzice se mi nasmihajo. Morda pa tam pod mostom sedi bog Savus, ki že tisočletja bdi nad to reko. Le on ve za vse skrivnosti.

»Dober dan.«

Zdrznila sem se in se prebudila iz sna. Iz nahrbtnika sem vzela fotoaparat. Naredila nekaj posnetkov in odšla do svojega kolesa. Še enkrat sem se ozrla proti bregovom reke. Vedno več družin je tu …

Ne spomnim se Upko, kako sem prišla domov. Vem, da sem prišla, saj sedim tu za mizo in ti pišem. V srcu me boli. Nekaj ​​me stiska. To svojo bolečino moram zaupati tebi.

Ko ti sedaj to pišem, sem se spomnila akcije »Pomežik soncu«. Ja, tudi jaz bom to storila. Pomežiknila bom soncu in nakazala nekaj cekinčkov družinam, ki si ne morejo privoščiti dopusta na morju, pač pa ob reki …

Vesela sem, da si me poslušal. Moram končati s pisanjem. Kosilo je na mizi.

Lepo bodi moj Upko,

                                               tvoja Minka