DVE MINUTI

Dve minuti je naslov krajše zgodbe, ki jo je na natečaj Povest o dobrih ljudeh posredovala Lilijana Prepeluh, članica Kulturno - zgodovinskega društva Rusalka. Na natečaju je sodelovalo veliko avtorjev proznih del iz vse Slovenije. Članki del so objavljeni v Zborniku prispevkov za literarni natečaj Zgodbe o dobrih ljudeh. Kulturna prireditev pa je bila v Knjižnici Trebnje. 

Članek Lilijane Prepeluh:

ZGODBA O DOBRIH LJUDEH:

DVE MINUTI

Lilijana Prepeluh

Osmi marec dan žena – prijeten dan, ki se je v jutranjih urah začel s prijetnim hladom, proti poldnevu pa je sonce vedno bolj močno pripekalo. Nekako v drugi polovici dneva sem iz varstva dvignila svoja vnuka in ju odpeljala v prijetno vasico pod Kamniškimi Alpami. Popoldne in večer sta minila v igri.

Sobota zjutraj je bila pravšnja za daljše spanje, nato pa sprehod z vnukoma in štirinožno psičko. Sprehajali smo se, igrali na otroških igralih, obiskali trgovino, si nakupili za kosilo in ga nato hitro pripravili. Po kosilu sta dvoletni vnuk in štiri letna vnukinja odšla spat. Pospravila sem kuhinjo, obesila perilo na balkon in legla na veliko posteljo poleg vnukov.

Na enkrat me udari vnukova ročica. Odprem oči, se zazrem po vnuku in z grozo ugotovim, da je čisto moder. Začnem ga klicati po imenu … Otrok nepremično leži … Ne diha. Zgrabim ga, ga kličem, dvignem v naročje … Otrok ne daje znakov življenja.

Zbežim k sosedi. V rokah držim vnuka in kričim naj pokliče rešilce. Ona kliče rešilce, tečem po stopnicah pred blok in v daljavi se slišijo sirene reševalnega vozila. V trenutku se prikaže pred menoj, zagrabijo otroka in ga v vozilu začnejo oživljati. V vozilo vstopim tudi jaz in že želijo odpeljati, ko še sosedi naročim naj poskrbi za mojo vnukinjo.

Vožnja proti Ljubljani je bila zelo kratka. Otrok je bil pri zavesti, čudil se je, kje je, saj se z reševalnem vozilom še ni peljal. Voznik reševalnega vozila obvešča urgenco v Ljubljani, da prihajajo z majhnim otrokom, ki je doživel vročinski krč. Sama pokličem hči v Ljubljano in ji povem, kaj se je zgodilo. Poprosim jo, naj pride na urgenco. Zet je odšel v Kamnik po hči.

Kot bi trenil je reševalno vozilo pripeljalo v Ljubljano na urgenco. Zdravniška ekipa je čakala in otroka takoj odpeljala. Tudi mati ga je že čakala. Sledili smo v sobo, kjer so začeli s pregledi. Po dobri uri sta se nam pridružila še vnukinja in zet. Izročil mi je ključe stanovanja.

Popoldne na urgenci se je zavleklo v večer. Nato pade odločitev zdravnikov, da morata mati in otrok ostati v bolnici. Ostali smo odšli domov. Vnukinja je še več ur po dogodku spraševala, kaj se je zgodilo …

Pozno zvečer me je zet pripeljal domov. S težkim srcem sem se vzpenjala po stopnicah, odprla vrata stanovanja in pogled se mi je ustavil na mizi, kjer je bila velika bela vrtnica. Dobila sem nasmeh na obrazu. Odšla sem do sosede. Pazila je na mojo psičko. Obe sta me bili silno veseli. Želela sem se ji zahvaliti, pa nisem našla besed. Žalost in bolečina sta bili močnejši, začela sem jokati … Sledil je objem in dolg pogovor pozno v noč.

Soseda me je povprašala o reševalcih. Si z njimi spregovorila kakšno besedo, iz kje so bili …? Hm … ne vem. Ničesar ne vem o njih, ne vem, ali so prišli iz Kamnika ali iz Domžal … Ne vem, kdo je bila ta prijazna ekipa, ničesar ne vem, ničesar se ne spomnim. Vem le to, da so prišli v dveh minutah. Dveh minutah, ki sta se neskončno vlekli, a rešili so mlado življenje.

Peljala sem še psičko na sprehod in odšli sva spat. Prebudilo naju je jutro. Perilo zunaj je še od prejšnjega popoldneva viselo na balkonu. Veter je močno pihal, odpeljala sem psičko na sprehod in poklicala hči. Z vnukom je bilo vse tako kot mora biti. Po kosilu sem se odpeljala proti Ljubljani. Na poti sem srečala reševalno vozila. Zdrznila sem se. Spomini so se vrnili na sončno soboto, dan prej …

Prišla sem v bolnišnico in vnuk je bil popolnoma normalen in nasmejan. O, kako sem bila vesela. Prišla sta tudi zet in vnukinja, skupaj smo se igrali. Nato pa je hči povprašala po dogodku. S težkim srcem sem ponovno podoživljala sončno soboto …

Nato pa zet, kot strela z jasnega vpraša: »Kdo pa so bili reševalci? Ste se jim zahvalili?« »Ne, ne vem, kdo so bili reševalci, ničesar ne vem. Vem le to, da so bili zelo prijazni in da so prišli v dveh minutah …«

Ja, kdo so ti ljudje v rumenih vozilih, ki nam vedno pomagajo. Se kdaj to sprašujemo, pridejo v naša življenja in tako kot so prišli tudi odidejo. Nimamo jim časa reči hvala. Tako hitro vse pride in vse gre – 2 minuti. Hvala jim. To je resnična zgodba o dobrih ljudeh, brez imen …