elektronski naslov

"Elektronski naslov", kdo ga danes nima. Postal nam je vez med prijatelji, nepogrešljiv v službi, a še vedno se najdejo zgodbe, katerim se nasmejemo do srca. Pa si preberimo eno takšno resnično zgodbo, ki se je zgodila, pred nekaj leti.

ELEKTRONSKI NASLOV

Anica je že dvajset let javna uslužbenka. Dela z mladimi. Pri svojemu delu je spoznala številne mlade in ostali so ji mnogi smešni pripetljaji v spominu. Nekega jesenskega petka, ko je imela Anica dela, predvsem pa telefonskih klicev, že čez glavo in si je samo želela, da bi dan hitro minil, zazvoni telefon.

»Pa sem vas končno dobila. Pišem vam že cel teden, pa mi ne odgovorite. Poskušam vas poklicati po telefonu pa imate ves čas zasedeno, pa kaj se greste vi uradniki, da vas ni mogoče dobiti, ali se zajebavate z nami,« je bilo slišati iz slušalke. Besen klic mladenke, ki se kar ni in ni želela ustaviti.

»Dobro jutro, gospodična. S kom pa imam čast, da govorim?«

»A, zdej me boste pa še zajebavali, že cel teden vas kličen pa vas nikol ne dobim. Napisala sem vam že kup mailov, pa si niti toliko ne zaslužim, da bi mi odgovorili in mi povedali, če ste zadovoljni. Ne pa, da mi domov pišete, pol pa starci mislijo, kva se dogaja, ko dobivam plave kuverte …«

»Oprostite gospodična, prosim vas, če se lahko predstavite, ne vem, kdo kliče. Na aparatu telefona je izpisana le vaša telefonska številka. Ne poznam je,« z mirnim glasom odgovori Anica.

»Ja, ok. Sem Nuša Medved.«

»Pozdravljena Nuša. Sedaj vem, kdo si. Prijavila si se za štipendijo, pa tvoja vloga ni bila popolna. Zato sem te, skladno z zakonom, pozvala, da vlogo dopolniš. V pozivu piše, da jo lahko dopolniš tudi po elektronski pošti. Dejala si, da si mi pisala na mail. Počakaj, prosim, bom pogledala, a verjemi mi, tvojega maila se ne spomnim,« razlaga Anica umirjeno.

»Pa kaj se vi greste, isti mail sem vam poslala najmanj šestkrat. V četrtek prejšnji teden sem dobila to pošto in sem vas klicala pa vas nisem dobila. Pol se mi je oglasu en moški in je povedu za vaš mail. Skoz vam pošiljam, vi pa mi tut odgovorite ne. Pa kva se greste, a vi sploh veste kolk jaz rabim to štipendijo. Starci nimajo dnarja, da bi mi plačali študij v tujini.«

»Gospodična Medved, vašega maila nisem prejela. Vse maile od prejšnjega tedna sem pregledala, toda vašega ni med njimi. Vedno tudi na vsakega odgovorim, toda vašega se ne spomnim. Ste ga vi osebno posredovali.«

»Ja, da vas ni sram. Nisem vam poslala samo enega, šest sem vam jih poslala. Da vam preberem, v četrtek sem poslala dva, v petek enega, v ponedeljek še enega, v sredo dva. Kličem vas vsak dan, pa vas ne dobim, pa kva se vi greste, zdej se pa še lažete in boste dejali, da sem še rok zamudila, pa vi niste zdravi …«

»Gospodična Medved, umirite se. Kam ste pa poslali?«

»Ja, kam neki, na vaš ime in priimek …«

»Aha, na moj ime in priimek ste poslali. Moje ime je Anica Zorč. Torej ste poslali na moj mail?«

»Ja, poslala sem na vaš ime in priimek. Tako, kot mi je vaš receptor dejal, potem pa afna in gov.si.«

»Torej poslali ste na moje ime: Anica Zorč, pa ste napisali brez šumnika?«

»Pa, kaj vam ni jasno. Napisala sem tako kot mi je vaš receptor dejal ime in priimek afna in gov.si. Kva se delate iz mene norca, kakšni šumniki?«

»Gospodična Medved pomirite se. Mi lahko poveste, kakšen je vaš elektronski naslov?«

»Ja, itak da. nusa.medved@gmail.com.«

Anica gleda po elektronski pošti, išče elektronski naslov in pošto od Nuše Medved, a pošte ni, zato jo ponovno vpraša: »Torej pisali ste na moj elektronski naslov: anica.zorc@gov.si?«

»Pa, kva vam ni jasno. Pisala sem na elektronski naslov, ki mi ga je povedal vaš receptor. Ime in priimek afna gov.si.«

»Hm,« globoko vzdihne Anica. »Če vas prav razumem gospodična Medved, pisali ste na elektronski naslov imeinpriimek@gov.si?«

»Ja, itak da. A, ste končno dojel, a niti svojega mejla ne veste?«

»Aha,« se naglas zasmeji Anica, »sedaj pa razumem, kje tiči zajec. Veste v javni upravi imamo vsi elektronske naslove po istem vzorcu. Najprej je ime posameznika, torej je moje Anica, sledi pika in nato še priimek, moj je Zorz. Sledi simbol »at«, ali kot vi mladi rečete »afna« ter se konča s »gov.si«. To pomeni »government« in »si« je oznaka za Slovenijo. Če bi vi poslali vaše sporočilo na moj elektronski naslov anica.zorz@gov.si, bi ga dobila. Nihče pa nima elektronskega naslova v državni upravi ime.priimek@gov.si. Receptor vam je prav povedal, povedal vam je, da se s štipendijami ukvarja javna uslužbenka Anica Zorč in če mi želite pisati elektronsko sporočilo napišite njeno ime in priimek ter končajte z gov.si. Je tako dejal?«

»Ja,« je bilo čisto tiho slišati iz slušalke, »o, fak, sedaj pa sem vse zajebala. Kera budala sem jaz …«

»Gospodična Medved, prepošljite mi takoj vaš prvi mail, ki ste mi ga poslali. Tega bom upoštevala in tako ste vlogo dopolnili pravočasno.«

»O, suprca, takoj vam ga bom,« slišati je bilo neko tipkanje in nato Nuša reče: »sem vam ga že poslala.«

Pri javni uslužbenki zapiska. Pogleda elektronsko pošto in dobila je elektronsko sporočilo od Nuše Medved. »Dobila sem vaše sporočilo in tudi priponka je poleg. Veste gospodična, želela bi vam svetovati, da prihodnjič umirite svoj ton v pogovoru z javnimi uslužbenci. Vesela sem, da sem že toliko mladim ljudem pomagala, da so dobili štipendije in so danes uspešni ljudje. Kako bodo na vas gledali, če ne boste imeli nobenega spoštovanja. Najprej morate sebe spoštovani, potem okolico okoli sebe. Mlada ste, še veliko se morate naučiti. Do začetka študija imate še dober mesec, kaj ko bi se začeli učiti z moralnimi vrednotami. Te vam manjkajo.«

»Gospa Zorč ful oprostite, res oprostite, niti sanjalo se mi, da bi bil elektronski naslov napačen, res oprostite …«

Anica se je le smejala in zaključila pogovor z bodočo študentko Nušo. O pripetljaju je povedala svojim sodelavcem. Še danes se vsi nasmejejo na račun elektronskega naslova.