Ena lastovka še ne prinese pomladi
OBJAVLJENO: nedelja, 5. junij 2022
Ob pogledu skozi okno se je napovedoval čudovit dan. Cvetlice zasajene v cvetlična korita na oknih so klikala po vodi. Kaj kmalu so jo dobile, nato pa še tuširanje in skok v avto ter proti Štajerski. V nedeljo, 22. maja 2022 me je na birmo povabila družina iz Dobrne, prijatelja pa na Kramarski sejem v Frankolovo. Šla sem kakšno uro prej, da bi si ogledala kraj Dobrno in njene znamenitosti.
Peljem se mimo Vranskega, Nove Cerkve, kjer že v daljavi opazim opazim lepe cerkvice, pa mogočni grad, pa oster ovinek in že sem v Dobrni. Že na daleč je bilo jasno, da se v kraju nekaj dogaja. Ljudje so praznično hodili proti cerkvi. Ta stoji na hribčku. Do nje se lahko pripelješ, ali pa stopiš po stopnicah. Ne vem, koliko jih je bilo, na »oko« bi dejala, da okoli 50 ali 60.
Verniki so se zbirali pred cerkvijo. Največ je bilo birmancev, njihovih družin in njihovih botrov. Vstopim v cerkev Marijinega vnebovzetja. Tam stoji cerkveni dostojanstvenik in ga vprašam, kam lahko sedem. Razloži mi, da kamorkoli, samo tja ne, kjer so na klopeh velike mašne. Pa sedem.
Ogledujem si cerkev. Ni prav velika, ima pa čudovito stensko poslikavo, nekaj fresk, stranske oltarje in glavni oltar. Pred njim pa velika družina s fotografom, ki se fotografirajo. Opazim mlajšo žensko z izredno kratkim črnim krilom, spredaj je bilo še krajše, ni bilo vrezano naravnost, pač pa na sredini vrezano tako, da je ena stran prekrivala drugo. Čez oblekico je imela bel suknjič …
Veliko hodim po naši lepi domovini. V zadnjem času sem opazila na cerkvah, da so zalepljena obvestila, na katerih so slike, ki govorijo o primernosti oblačenja v cerkvi. Mednje ne sodi nošenje kratkih krilcev, kratkih hlač itd. Razumem to, tudi sama menim, da ni primerno biti neprimerno oblečen sredi bogoslužja; kot turist pa je to nekaj čisto drugega. Res je, da sem ta obvestila opazila v Ljubljanski in Celjski nadškofiji, ne vem pa, kako je v Mariborskem, saj sem bila za trenutek prepričana, da spada Dobrna pod to nadškofijo.
Pa pustimo zdaj to. V kraj sem prišla z namenom, da si ogledam kraj, pa stavbno dediščino in seveda tudi sakralno. Sedaj sem v cerkvi, opazujem arhitekturo, slikarsko umetnost, monumentalno slikarstvo … Napravim nekaj fotografskih posnetkov. Klop za menoj sedi starejša gospa, ki moli molitve, ki jih ne poznam. Z zanimanjem jo poslušam. Izpred oltarja se umakne družine skozi stranska vrata. Pred oltarjem se začne priprava na slavnostni dogodek …
Začne se bogoslužje. V cerkev skozi vrata stopijo ministranti, župnik in škof. Dvanajst otrok je prejel zakrament. Poleg njih so bili njihovi botri in starši. Vsi sedejo v označene klopi. Do mene pristopi mlada mamica stara ca 40 let. Vstanem, se umaknem, pa pove, da imajo hči, ki gre k birmi. Zato se pomaknem do konca klopi. Pa pride gospa do mene in me začne nadirati: »Zakaj tu sedite, tu sedimo tisti, ki imamo birmance!«
»Prosim,« ji odgovorim.
Gospa pa vzvišeno nadaljuje: »Tu nimate pravice sedeti, pojdite kam drugam, tu sedimo tisti, ki imajo birmance.«
»Gospa, vaš župnik mi je povedal, kam lahko sedem in se ne bom premaknila.«
»Me ne zanima, tu nimate kaj početi, pojdite zadaj ali pa kam drugam …«
»Ne, ne grem. Tu bom sedela in pika.«
Samo še debelo me je gospa pogledala in bila tiho. Potem pa župnik nagovori vse navzoče. Opozori birmance na »listke«. Takrat gospa iz torbice vzame listek … Potem pa išče svinčnik, obrne se nazaj, kjer je sedela njena mati ali pa babica … Svinčnika ni dobila. Pocukam jo za rokav in jo vprašam: »Rabite svinčnik?«
»Da.«
Sežem v torbici in ji ga izročim. Ko opravi s pisanjem mi ga vrne in se zahvali.
Bogoslužje se je začelo. Zbrani v cerkvi sedemo. Sede tudi gospa. Krilce se proti trebuhu in pokaže seže spodnje perilo. Ne zanima me, kako se ljudje oblačijo. Vsak po svojem okusu, finančnih možnostih, prepričanju itd. Ampak, zdaj razumem tista obvestila, ki so nalepljena na vratih pred cerkvijo. Ne vem, ali so nalepljena tudi na teh vratih ali ne, kajti ko sem vstopila v cerkev, tako je bila na stežaj odprta.
Pozabim na vse to in poslušam bogoslužje. Pa za gospo, ki si je tako želela biti pri sveti maši, ta ni bila na prvem mestu, pač pa telefon … sporočila sem, sporočila tja … Škof je svoje povedal, potem pa se je začelo birmanje … tudi njena hči je odšla z botro pred oltar, jaz pa sem zapustila cerkev. Šokirana nad prijaznostjo …
Ne vem, če me bodo še kdaj videli v Dobrni. Hodim po Sloveniji, srečujem ljudi, toda kaj takega se mi ni zgodilo … in to v cerkvi … Še dobro, da je bila družina, kamor sem bila namenjena prijazna … zato mislim, da pregovor drži: »Ena lastovka še ne prinese pomladi .« Prepričana sem, da dogodek, ki se mi je zgodil, ne bo zaznamoval prebivalcev tega kraja, pač pa, da je bila to le izjema. Bila pa sem tako šokirana, da ne bom nikoli v življenju pozabila.
Naredila sem še nekaj korakov po kraju, sedla v avto in se odpeljala v Frankolovo. Majhen kraj, ker so hiše ali pa kmetije razmetane ob cestah. Le nekaj več jih je okoli cerkve. Tu je tudi prostor, kjer je bil ta sejem. Ogledam si, danes res je tako kot že samo ime pove, več krame, kot pa izdelkov, ki bi ljudje privabile.
Zvoni telefon. Pokliče me prijateljica, ki pove, kje me z možem čakata. Odpeljem se do Višnje vasi. Parkiram v senci mogočnega drevesa. Skupaj se odpravimo na sprehod po grajskem vrtu. Škoda da je bil dvorec kljub temu smo uživali ob uživanju cvetju, ki krasi grajski vrt.
Ura na bližnjem zvoniku je odbila že dvanajst. Odpeljemo se k družini, ki je imela birmanca. Sledilo je prijetno druženje, klepet z novimi obrazi. Ura pa je tekla in tekla ter nič rekel. Še sonce se je skrilo za Pohorje in naznanilo, da bo treba domov …
Na poti proti Ljubljani premišljujem o dogodku. Nikakor mi ne gre iz glave obnašanje mlade mamice … O dogodku sem zapisala tudi na družbenem omrežju. Veliko je bilo odzivov in drugačnih. Še več pa je bilo telefonskih klicev v naslednjih dneh. Ti posamezniki se niso želeli izpostaviti, saj niso želeli prilivati »olja na ogenj«.
Nekateri so mi rekel, zakaj sem šla v cerkev; drugi so obsojali nadutost mlade ženske; tretji so to vzeli dokaj politično; četrti so mi pripovedovali o Pohorcih, peti … Ah, ni vredno vsega tega komentirati. Cerkev, kot institucija, ni nič kriva, če ljudje ali pa verniki, ne poznajo osnovnega bontona. Ob tem sem se takoj spomnila na lep slovenski pregovor: »Pamet se ne vidi, če je pa nimaš, se pa zelo vidi«.
Zapisala sem dogodek, ki sem ga doživela; zapisala sem, da bom premislila, če se bom še kdaj vrnila v ta kraj. Nekoč se bom, nekoč … bom pa premislila, ali bom še stopila v cerkev, ali jo bom raje opazovala od daleč … si morda ogledala še kakšno znamenitost in morda opazovala naravo, kajti travniki so tu bogati s številnim cvetjem … in nato odšla proti domu …
Nikoli v življenju še nisem srečala »takšne prijaznosti«, kot v tem kraju. Mnogokrat se ustavim v krajih, sprašujem ljudi za pot, za naravne in kulturne znamenitosti. Tako radi se pogovarjajo, povedo mi več, kot prosim. Posledično si ogledam veliko več, kot sem načrtovala. Srečevala sem ljudi različnih narodnosti, različnih ver, tudi statusno različno situiranih, a vedno sem naletela na prijazno besedo. Vedno sem pripovedovala, kako so ljudje prijazni. Resnično nikoli nisem imela slabe izkušnje, danes v Dobrnem je bilo drugače … Najbolje je, da pozabim na vse to in grem novim dogodivščinam na proti …