Glasno branje

Beseda, besede, branje, razumevanje prebranega …

Tako bi lahko rekli, ko primemo v roke knjigo in pričnemo z branjem. Mnogokrat rečemo, zavedajoč se ali pa ne, da smo knjigo kar »pohrustali«. Kar pomeni, da smo jo hitro prebrali, saj je bila njena vsebina zelo zanimiva. Pa smo res razumeli vse, kar smo prebrali, pa je vprašanje, ki si ga lahko velikokrat zastavimo, ko nas nekdo vpraša, kaj smo nazadnje brali in o čem je tekla beseda …

Beseda? Besede? Branje? O čem smo brali … Smo brali »z očmi« ali smo brali na glas in poslušali svoj glas … So možgani zaznali prebrano besedilo …

Glasno branje, ki je bogato, zdravo in prevetri možgane, je zabavnejše v skupini, zato se že več let na Vodnikovi domačiji v Šiški zbirajo ljudje, ki želijo, da berejo glasno pred javnostjo, tako kritični do sebe, do drugih, predvsem pa si želijo. , da bi jim to bilo v veselje.

Glasno lahko bereš sam, a je zabavneje v skupini, kajti glasno branje nas bogati in zdravi, ohranja jezik, vzbuja domišljijo, krepi samozaupanje, prevetri možgane in nas spravi v dobro voljo. Tako se je pred leti v skupino glasnega branja, ki ga vodi gospa Lade Zei, vključila Antonija Jereb, članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Branje ji je postalo še bolj zanimivo, predvsem pa se ji je dvignila samozavest, ko je stala na odru in brala svojo poezijo.

V skupino je Antonija pritegnila še Marijo in Hafijo. Lepo jim je, ko skupaj odhajajo enkrat mesečno iz Štepenjskega naselja proti Šiški. Potem pa berejo, se pogovarjajo, delajo naloge, tudi domače in se nadvse zabavajo.

Ko mine šolsko leto, takrat je najbolj veselo. Zberejo se skupaj in skupaj berejo, se smejijo (smeh je nalezljiv) in se imajo lepo. Gospa Lada se vsem prisrčno zahvali in tako gredo na počitnice vesele in zavedajoč se, da bodo brale knjige, a ne le tiho, pač pa tudi na glas.

Letošnje leto pa je bilo posebno. Gospa oziroma mentorica, ki je bila nekoč profesorica in ima cel kup prijateljic oziroma prijateljev profesorjev po osnovnih šolah, fakulteta in univerzah, je povedala za svoje poslanstvo gospe Veroniki Rot Gabrovec. Tej pa se je kot bi mignil porodila ideja, da bi slušateljice te skupine, ki pišejo poezijo, posredovale na Filozofsko fakulteto tri pesmi, študentje pa bi jih prevedli v tuje jezike.

K projektu so pristopile Antonija Jereb, Marija Starič (rusalki) in Marica (Marija) Androjna. Gospe Veroniki so izročile avtorske pesmi, študentje Filozofske fakultete v Ljubljani pa so začeli prevajati.

V četrtek, 25. maja 2023, ko so se sončni žarki že začeli spogledovati z zelenimi listi dreves, v parku za hramom učenosti ob Aškerčevi cesti, so se začeli zbirati v parku študentje, profesorji, prišla je Lada in prišla je Veronika. Takrat se je vedelo, da gre zares. Nastopil je dan »D« glasnega branja pred občinstvom; takrat se je vedelo, da se bo Antonijina, Marijina in Maričina (Marijina) poezija brala v tujih jezikih. Napetost je naraščala, vklopili so se mikrofoni in kamera. Za malo mizo so sedle slušateljice Glasnega branja.

Mentorica Lada je pripovedovala zanimive stvari, v povezavi z branjem. Ob njenih pripovedih smo se smejali, potem pa se je začelo zares. Prva slušateljica Glasnega branja je brala na glas, pa druga in tretja … Potem pa je besedo dobila profesorica Veronika. Ta pa energična polna življenja, je postregla še s presenečenjem. V Sloveniji so študentje iz drugih držav v okviru študentske izmenjave Erasmus. To pa je pomenilo, da bodo prevode slovenskih študentov v tuje jezike, brali študentje v materinem jeziku … Kakšno presenečenje … Potem pa se je začelo. Prvo pesem prebere Marica (Marija), pa sledijo prevodi; pa bere Antonija in prevodi njene pesmi v tuje jezike in nato še Marija. Prvi krog je bil za nami, sledil je drugi. Bilo je čudovito, publika (stari in mladi) navdušeni. To navdušenje smo dokazali z aplavzi.

A, profesorica Veronika ni kar tako. Naše tri »korajžne dame« je presenetila še z lastnoročno vezavo njihovih del in prevodov. K sodelovanju je povabila Pedagoško fakulteto v Ljubljani. Poskrbeli pa so tudi za naslovnico, ki so pripravili slušatelji iz Univerze za tretje življenjsko obdobje.

Vsi sodelujoči so prejeli darila. Najpomembnejše pa je bilo druženje, stiski rok in voščila. Marija Starič, Antonija Jereb in Marica (Marija) Androjna so podarile lastne knjige v zahvalo. Potem pa se je zgodilo to, kar ni nihče pričakoval. Do Marije je stopil mlad par. Mladenka je bila objokana; študent pa se je predstavil Mariji, da je on tisti, ki je prevedel njeno pesem Beli okvir v italijanski jezik. Oba študenta sta razumela globoko sporočilo pesmi in bolečino, ki jo občuti oseba, ko zre v sliko v belem okvirju, kjer so njeni najdražji, ki jih ni več …

Glasno branje ni le branje, je nekaj več: je druženje, povezovanje, spodbujanje, je … JE PRIJATELJSTVO. Zvon v bližnji trnovski cerkvi je oznanil čas kosila. Takrat smo zložili mize v bližnjem bifeju skupaj, sedli za mizo, popili kavo in se družili. Kot da bi se poznali že leta in leta, kjer niso pomembna ne izobrazba, ne okolje od koder prihajaš, pač pa le druženje, zaradi glasnega branja, kjer so pomembno beseda, besede, branje in razumevanje prebranega …

Malo čudno bi bilo, če ne bi članic (no, ja, rusalk) prišla spodbujat tudi kot predsednica Društva Rusalka. Verjame, da je Mariji in Antoniji srce hitreje bilo, a bile so čudovite. Prav je, da so se odločile, da bodo sodelovale pri tem projektu; prihodnje leto, verjamem, da se jim bo pridružila še Hafija … Skupaj bodo zmogle več in dejansko blestele na odru, ko bodo brale svojo poezijo.

Ob koncu gre zahvala Ladi, pa Veroniki, pa študentom ter organizacijam, ki prepoznavajo pomen glasnega branja. Naše dame Antonija, Marija in Marica (Marija) imajo v rokah edinstven spomin na letošnje leto: knjiga z avtorsko poezijo v slovenskem jeziku, srbskem, hrvaškem, nemškem, angleškem, francoskem, italijanskem in japonskem.

Pa naj še kdo reče, da jesen življenja ni lepa in obarvana zelena, le brati je treba NA GLAS …

Zapisala: M. Jerebič

Foto: M. Jerebič