Gospa, ste vi iz Ljubljane?

V začetku meseca julija, ko je vročina pripekala preko dneva, a večer pod brajdo, nekje na Bizeljskem je bil prav prijeten, takrat se je zgodil ta dogodek in ta pogovor. Na pesniško literarni dogodek pod brajdo so se začeli zbirati domačini, prijatelji od vse povsod, gostje in tudi jaz sem se pripeljala. Prišla sem nekoliko prej, saj nisem bila prepričana, da bom zidanico takoj našla. Pa sem jo. Z domačimi se je začel prijetne klepet. Prišli sta tudi dve starejši gospe. Malo smo poklepetali in začela se je prireditev. Bila je nadvse prijetna, mnogo zanimivega je bilo slišati, predvsem pa spoznanje, kako so nekoč živeli in preživeli. Predvsem pa je bila predstavljena ljubezen, ki jo ima človek, ko se rodi v domačem okolju, obdanem z naravo in še kot otrok odide v delovno taborišče, od doma … potem pa se vrača in vrača … vse do smrti …

Po zaključku prireditve pa je stekel med krajani in obiskovalci prijeten klepet. Seveda ob kozarčku domačega vina iz hladne kleti. Takrat pa se je začel odvijati tudi ta pogovor.

»Gospa, vi ste iz Ljubljane?« »Da.«

»Gospa, vi imate svoj avto?« »Da.«

»Gospa, vi se sama peljete v avtu?« »Da.«

»Gospa, ali bi vi mene in mojo sestro peljali - eno v Brežice, mene pa v Ljubljano?« »Da.«

Pa se je začela vožnja dveh starejših dam, starih okoli 80 let. Pogovor iz Bizeljskega do Brežic je bil izredno zanimiv. Veliko sem zvedela o okoliških krajih in ljudeh. Pa o opuščenih stavbah, kmetijah, porokah, propadanju hiš, družin in tudi postavitvi spomenikov. Vožnja po vijugasti cesti je bila dosti krajša, ko popoldne, ko sem vozila proti Bizeljskem. Prevozim križišče, se ustavim na parkirišču in odložim prvo gospo. Poslovimo se in nadaljujem vožnjo.

Potem pa prideva z drugo gospo do avtoceste. Smer Ljubljana. Zanimiv pogovor, ki traja in traja. Cesta sicer prazna, a nisem bila za dokazovanje mojih hitrostnih podvigov, zato je bila vožnja umirjena.

»Ali nebi šlo malo hitreje, zadnji avtobus mi bo odpeljal?«

»Kje v Ljubljani pa živite?«

»No, ne v Ljubljani, v Domžalah, ampak v Ljubljani avtobus stoji za Domžale.«

»Aha, vas bom jaz odpeljala ...«

Slovenske avtoceste so mi znane, saj po njih mnogokrat vozim. Zato sem želela peljati gospo vse do njenega kraja čim bližje avtocesti. Pa mi tega ni dovolila. Svetovala mi je, da je bolje, da avtocesto zapustiva že na vzhodni obvoznici. Pa sva jo, saj ponoči regionalna cesta čez vasi ni tako polna.

Ura se je bližala že polnoči. Pa nadaljujem vožnjo do Domžal. Odložim gospo na avtobusni postaji pred poslovnim objektom. Nekoč se mu je reklo »Napredek«, danes pa ne vem, kakšen ime nosi. Nato se posloviva. Gospa želi plačati, ampak jaz denarja ne sprejmem in sledi povabilo na sladoled v Ljubljani, ob bajerju, kjer so lokvanji ... Seveda ga sprejmem, saj mi tak klepet v tako lepem okolju bistveno več pomeni, kot pa denar.

Sledi vožnja domov ... Premišljujem, kar na smeh mi gre, kako lepo je videti starejše ljudi srečne, pa čeprav si jih le zapeljal samo do doma …