GREGORJEVO

dvanajstega marca goduje sveti Gregor. Ta dan praznujemo Gregorjevo. Šega ima korenine v predkrščanski dobi. Pri ljudeh se je uveljavilo prepričanje, da ta dan predstavlja prihod pomladi. Po starem koledarju se je na ta dan praznovalo prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. Takrat naj bi čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem (Tržič, Radovljica, Železniki), prenehali delati ob umetni svetlobi. Po ljudskem izročilu se na ta dan ptički ženijo, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci.

Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor Veliki, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan. Zato je tudi izvor praznika povezan s tem vladarjem. Do 16. stoletja, ko je veljal stari julijanski koledar, je sv. Gregor godoval na prvi pomladni dan ob spomladanskem enakonočju. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorijanskega, se je Gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca. Novo razdelitev leta je vpeljal papež Gregor XIII. in v Avstrijskem cesarstvu je koledar začel veljati leta 1584. Po papežu Gregorju XIII. se zato imenuje tudi gregorijanski koledar, ime praznovanju pa je dal Gregor I., pogosteje imenovan Gregor Veliki. Gregor Veliki je umrl 12. marca 604. Njegovega godu zdaj Rimskokatoliška cerkev ne obhaja več na dan njegove smrti, temveč 3. septembra, na dan, ko je postal papež. Njemu na čast je v Sloveniji sezidanih sedem cerkva. Po legendi je sv. Gregor kot dojenček do rokodelca – mlinarja – priplaval v lesenem predmetu po vodi.

Znan je tudi nemški pregovor »Gregoru macht den Tag gleich der Nacht«, v slovenskem prevodu »Gregor naredi dan enak noči.«

Šega spuščanja luči po vodi je nasledila predkrščansko obredje, pri katerem so na vodo ali v vodo dali ogenj. Ogenj je bil Perunov atribut, prav tako les in smola. Voda je bila Velesova, njegove so tudi korenine. Z obredom, pri katerem so ljudje ogenj, ki so ga obvladovali, dali v vodo ob prehodu iz starega v novo leto v svetu, vzpostavili nov red in s tem dejanjem – po verovanju – naravi dali moč novega rojevanja.

Šego so poznali marsikje v Evropi in širše po svetu. Opredeljevali so jo kot šego, ki je sodila v pomladni čas, zaznamovale pa so jo sveče, smola, slama, trske in drugo, kar so ljudje na deskah spustili po vodi. V Makedoniji so 6. januarja, na dan sv. treh kraljev, po Ohridskem jezeru spuščali prižgane sveče, ki so jih dali na majhne deske, da jih je veter odnesel daleč proč od obale.

V Franciji je šega povezana s prvo postno nedeljo, ki hkrati velja za znanilko pomladi. Na predvečer sv. Gregorja so običaj poznali v Gerardmerju na severovzhodnem delu Francije, v Grenoblu pa so čolničke s svečami po vodi spustili 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja.

Ponekod po Gorenjski in v okolici Ljubljane se na predvečer Gregorjevega spušča gregorčke – hiške, cerkvice, barčice in druge predmete, v katerih je luč, ki jo daje sveča ali ogenj, ki s tem naznanjujejo prihod dela leta, ko je sonce dovolj dolgo na obzorju, da rokodelcem ni treba več delati ob luči. Takrat se »luč vrže v vodo«, šega pa se je preoblikovala v prireditev. Šega spuščanja gregorčkov, kot jo poznamo iz virov 19. in prve polovice 20. stoletja, najdenih na Slovenskem, se je razvila v 15. ali 16. stoletju, ko so rokodelci začeli v zimskem času delati ob luči. Izvor spuščanja luči po vodi je starejši od šege, ki jo na podlagi slovenskih virov povezujemo s spuščanjem gregorčkov. Ko je bil v veljavi julijanski koledar, je bilo po Evropi v navadi spuščati luči po vodi na dan goda sv. Lucije (takrat na dan zimskega solsticija). V alpskem prostoru se je šega prenesla na poznejše datume.

Vir:

Povzeto po svetovnem spletu