HLADNA VODA

Nekoč, ko pri hišah še ni bilo vode, razen pri tistih bogatih, ki so imeli kapnico ali v tla zabite šterne, so si ljudje pomagali vsak na svoj način. Največkrat so bile ženske tiste, ki so hodile do rek in potokov ter domov nosile vode. Kasneje so to delo opravljali otroci. Tudi v družini Jelnikar je bilo tako.

Mati je v kule naložila kangle, vanje pa otroke in jih peljala do Ljubljanice. V kangle je naložila vodo, toda otroci se za nazaj niso peljali več v kulah, pač pa so porivali te, da je bilo mati lažje voziti težak tovor.

Ko pa je mati prala perilo, je tega skuhala v velikih posodah na štedilniku, nato pa ga je preložila v lesene škafe in ga šla sprati v reko. Ob bregu je bila voda motnja, saj se je dvignila mivka, zato je mati večkrat stopila bosa v vodo in tam spirala prerilo. Voda je bila hladna, zato jo je mnogokrat zeblo v roke in noge. Ko je stopila iz vode, si je obrisala noge in roke ter si nadela tople nogavice in rokavice, da jo je ogrelo.

Mnogo let je preteklo, ko si je družina Jelnikar sezidala hišo. Mati ni hodila več prati perilo na reko, pač pa na bližnji potok. Tu je bilo prijetno, saj je to bil izvir in je ven bruhala topla voda. Kmalu so dobili v hišo elektriko, štirno, kar nekaj let kasneje pa še pralni stroj. To je bil čudež, ki ji ga je pripeljal sin iz Italije. Pranja na roke ni bilo več, a posledice je mati kljub temu nosila. Roke so jo bolele, njeni sklepi so bili otečeni, na nogah so se ji delale rane, ki se niso želele zaceliti.

Kot majhna deklica sem opazovala svojo mamo, kako je babici previjala noge, jo mazala s kremami … Nekoč pa je babica dejala: »Veš, to je prinesla hladna voda …« Nisem je razumela, saj se je tudi ona kopala v topli vodi, ki je pritekla iz pipe. Mnogo let kasneje, ko babice ni bilo več, sem razumela, kaj mi je želela povedati …

Žalosten je spomin na mnoge ženske, dekleta in perice, ki so se dnevno ali mesečno žrtvovale za svoje družine, hladna voda pa jim je pustila trajen spomin na njihovem zdravju …