Iz ideje se je rodil projekt

Starejše članice društva so v začetku marca 2020 kar obstale, ko so iz zelo aktivnega februarja (dve kulturni prireditvi 8. 2. in 15. 2. in večer poezije 21. 2. 2020), ko smo imeli kar tri zelo odmevne prireditve in so načrtovale že tri nove prireditve v mesecu marcu 2020 (kulturni prireditvi ob 8. marcu in 25. marcu ter postavitev razstave ročnih spretnosti naših članov društva), ostale doma in s prireditvami ni bilo nič. Sprva so te prireditve bile prestavljene za en mesec, nato še za enega, potem pa so spoznale resnost problema okužbe z virusom. Kaj sedaj? Predsednica društva nam je dejala, naj se zatečemo pred prazen list papirja oziroma pred računalnik in pišejo pesmi. Začela nas je prijavljati na virtualne natečaje. »Dekleta« smo uspela.

Jeseni je izšla pesniška zbirka Nežke Andrejaš, Spomini preteklosti. Druženje so pogrešali tudi drugi člani društva. »Pišimo, ustvarjajmo, uspeli bomo,« so bile besede, ki nam jih je polagala predsednica na srce članom društva preko »zooma«. Tako je začel tleti projekt, o katerem smo v začetku korona krize le sanjali.

Jeseni je izšla knjiga Zgodbe iz mojega kraja. Tu je sodelovalo deset članov društva. Članica društva Antonija se je opogumila in se posnela za youtube. Metka je vzela v roke vezenje in sodelovala na natečaju Starejši – starejšim. Poleg pisanja so dekleta začela tudi risati. Dve sta osvojili prvo in drugo mesto na natečaju, zato še kako velja rek, ki smo si ga umislili v društvu: RIMA PRIJATELJSTVO ŠTIMA. Ko se je v začetku jeseni predsednica srečala s starejšo populacijo v društvu in so jim ideje že začele popuščati, je članica društva ugotovila, da prihaja jesen, kratki dnevi, dolge noči, tema … pred njenim obličjem je je začela še češnja »slačiti«. Pa saj to je izziv, napiši pesem. Iz ene pesmi se je rodila nova in nova in tako rime štimajo naša življenja ter naša prijateljstva … Rojeva so poezija z nadaljevanji in zgodbe nimajo konca. Za takšne malenkosti je vredno živeti.

Člani društva pišejo poezijo in prozo. To objavijo na spletni strani društva, socialnem omrežju, se posnamejo in posnetek objavijo na youtube, izdamo pesniško zbirko ali publikacijo, pesem, ki jo napišejo natisnejo na list papirja ter poleg narišejo sliko. Pesmi tako oživijo in dobijo nek nov smisel.

Metka je po dolgem času vzela v roke vezenje. Na kuhinjsko krpo je narisala motiv in ga s prejico osmislila.

Člani društva so začeli pisati zgodbe, ki so se jim zgodile, ali pa so jih slišali od svojih staršev, prijateljev, znancev … To vse smo zbrali in izdali v publikaciji. K sodelovanju smo povabili še ilustratorko in slikarja – prijateljstvo in znanstvo se širi. To smo dosegli v društvu.

Ob novem letu in sedaj ob velikonočnih praznikih se več ne kupuje voščilnic. Na pobudo Antonije Jereb članice društva izdelajo doma voščilnice in nato podarijo še drugim članom društva. Nič več ne pišemo SMS sporoči, pač pa pošljemo lično izdelano voščilo.

Ko bodo spet dovoljena druženja, takrat bomo organizirali kulturne prireditve in to javnosti predstavili. Že sedaj objavljamo prispevke v lokalnem časopisu.

Projekt zelo pripomore k dvigu kakovosti življenja, predvsem pa k dvigu smisla življenja tako v aktivni dobi, kot tudi v jeseni življenja. Poskusno spodbujanje k pisanju, obisku narave, iz katere posamezniki črpajo ideje za nove stvaritve in razmišljanje o dogodkih, ki so se zgodili ter bi se nanje pozabilo, če ne bi bili zapisani in spodbujanje, ki številnim ustvarjalnim dejavnostim (risanje, vezenje, izdelovanje voščilnic, fotografiranje itd.). Namen je več kot uspel in se v letu 2021 samo nadaljuje in lahko z gotovostjo trdimo tudi izpopolnjuje. Starejši, ki so razpolagali največkrat z odsluženo računalniško in telekomunikacijsko tehnologijo, so si kupili nove aparate. Zakaj? Z namenom, da enakovredno sodelujejo z ostalo populacije, pa naj si bodo to njihovi vnuki, pravnuki, otroci ali pa prijatelji. Da pa ob vsem tem narediš še dobro delo, pa je uspeh več kot zadovoljiv. Neizmerna je sreča, ko se obišče in obdaruje starejše ali pa invalide. Radi pa bi opozorili še na eno dejstvo. Povezanost starejših in mladih se je v tem letu bistveno poglobila. Ne samo starejša članica društva – vnuk, pač pa tudi starejša članica društva, sosedje, učenci, najstniki … To pa je tisto, kar je bil naš cilj: povezati ljudi, saj smo drug od drugega odvisni, ne glede na leta, zato resnično rima prijateljstvo štima.

Ljudi je treba spodbujati s številnimi idejami, tu leta niso pomembna. Pomemben je občutek, da nekdo nekam pripada in je zaželen ter da s svojim delom dviguje zadovoljstvo celotne skupine oziroma okolice. Povezanost starostnih skupin mora biti brezmejna. Otroci ob vstopu v novo šolsko leto stare potrebščine zanemarijo. Te so dobro izhodišče za ustvarjanje starejših, ki lahko barvice, voščenke, svinčnike … izkoristijo. Prav tako je tudi z odsluženim papirjem, na prazni strani je lahko prostor za ustvarjanje nove slike. Ne išče se vrhunskosti, išče in prepoznava se ljubiteljska žilica po ustvarjanju. Navadna kuhinjska krpa ali brisača lahko dobi povsem novo podobo; voščilnice osrečujejo ljudi; zbirka pesmi je dokaz, da se je vredno potruditi in pisati rime; zgodbe, ki bi ostale pozabljene, v natisnjeni knjigi bodo večno živele; ni pomembno zmagati na natečajih, pomembno je sodelovati; niso pomembne nagrade, pomembna je iskrica v očeh in nasmeh na obrazu … Prav to ponuja projekt Društva Rusalka RIMA PRIJATELJSTVO ŠTIMA.

Kaj nam še ob koncu ostane, da zapišemo. Hvala predsednici, ki nas ves čas spodbuja, vsem članom pa želimo še naprej veliko ustvarjanja. To nas povezuje in to nas krepi. Rime so lahko zavite v tančico skrivnosti in skrivnostno povezujejo prijateljstvo ...

Zapisala: Lilijana Prepeluh

Foto: Minka Jerebič