IZ RODA V ROD

Majda Mihovec, članica Kulturno - zgodovinskega društva Rusalka, ki je prav tako sodelovala na natečaju Povest o dobrih ljudeh je opisala družino Jelnikar iz Zaloga. Takole je zapisala:

ZGODBA O DOBRIH LJUDEH:

IZ RODA V ROD

Majda Mihovec

V našem malem kraju, med Savo in Ljubljanico, na vzhodnem delu Ljubljane, v Zalogu, živi kar nekaj dobrih ljudi. Ti so, čeravno že v letih, še vedno pripravljeni delati dobre stvari in tako zgodbe o dobrih ljudeh živijo naprej. Pripoved sega tja v leto 1970. Takrat se je moja družina preselila v ta lepi konec Slovenije. Mnogo novih sosedov in prebivalcev Zaloga smo spoznali, toda še danes mi je v srcu najbolj ostala prijazna družina Jelnikar.

Z mamo Jelnikarjevo, njenima vnukoma in mojo družino smo se skupaj sprehajali in raziskovali lepote tega kraja. Marsikaj smo lepega doživeli. Otroci pa so rasli, tako njihovi, kot moji. Spoznala sem mamo vnukov in postali sva prijateljici. Nekaj posebnega je v njej, to sem takoj začutila. O svojih starših je znala povedati same dobre stvari, mama pa ji je pomenila največ. Marsikdo od sosedov je namignil, če imaš kakšen problem se obrni nanjo. In res je tako bilo. Že na poti na delo z mestnim avtobusom jo je kdo večkrat prosil za pomoč.

Ker je družina Jelnikar znana kot dobri ljudje, so velikokrat zjutraj našli pred hišo mlade mucke. Male, nebogljene in zavržene živalce so tako našle novi dom. Bila so leta, ko so imeli pri hiši tudi po dvajset in več zavrženih kosmatink. Ko so jih nahranili in dobro poredili, so jih k dobrim ljudem oddali. Še danes najdejo tu topel in ljubeč dom zavrženi in pohabljeni mucki.

Danes še bolj razumem pregovor, ki pravi: »Kdor živali nima rad, tudi sebe ne mara.« Njeni otroci se še danes radi igrajo z mucki. Spomnim se dogodka, ko so na kmetijo oddali mačko z mladiči. Mačka, čeprav oddana, se je po treh tednih vrnila domov. Poseben je mačkon iz zavetišča, ki pa je gospodar v hiši. Spleza povsod in vse pretakne, najraje pa se z opranimi in visečimi ženskimi nogavicami igra. Kam te nogavice romajo, si lahko predstavljate. Tudi dober lovec je. Ne lovi za lačen želodček, ampak miši in podgane ujame ter jih ponosno prinese na hišni prag. Včasih prinese tudi kakšnega ptička, a jih sliši od gospodarice. Takrat se mu očke zasvetijo, glavo nagne v stran in gospodarico prijazno gleda.

Ne samo domače živali, tudi gozdne živali najdejo pri tej družini dom. Pod brajdo se najdejo posodice z briketi za ježke. Seveda ježkov nisem videla, a po pripovedovanju jih imajo v vrtu kar okoli šest. Lansko jesen je ob cesti moj psička našla še enega mladega ježka. Tudi ta je našel dom pri tej hiši.

Dom te družine so še pred kratkim krasili veliki vrtni palčki. Čez noč so odšli drugam. Kljub iskanju jih niso nikoli več našli. Velikost vrta je omogočala njihovim najmlajšim članom in tudi okoliški mladini, da so se dogajale razne prigode. Tako je moja prijateljica nasmejana povedala, kako je sin gojil žabe. Povsod jih je bilo dosti. Težko se jih je bilo rešiti, a so našli tudi zanje nov dom.

Moja prijateljica rada dela z ljudmi. Z njimi dela v službi, je članica številnih društev, tudi sama vodi dva društva, kjer skrbijo za vrednote naše zgodovine in ohranjanjem kulturne dediščine, ki jo bomo pustili našim zanamcem. Je poznana oseba in zaupanja vredna oseba, zato ji domačini od tu in drugod prinašajo gradiva, katerega skrbno shrani in nastajajo knjige o našem kraju. Navdušuje člane društva, da pišemo pravljice, poezijo in tudi prigode, ki smo jih doživeli. Vse to počne, ko utrujena, po službi, sede za svoj računalnik in ustvarja. Mnogokrat si vzame čas za naša srečanja, kjer se dogovarjamo, kako in kaj bomo počeli v prihodnosti.

Kljub dobroti, ki jo izžareva na vsakem koraku, je pred leti doživela hud udarec, ko se ji je sin poškodoval z motorjem na gramozu. Tudi njo je obiskala zahrbtna bolezen. Operacijo je prestala, a doživela je nov šok. Zdravniki so ji povedali, da ne bo nikoli več hodila. Njena trda volja ji je dala moč po večmesečnem okrevanju, da je shodila. Njena družina ji je pri tem ves čas stala ob strani, danes pa uživa najbolj v družbi svojih vnukov, katere neskončno razvaja v igri, prebiranju pravljic in sprehodih. Skupaj se učijo kuhanja in peke peciva.

V službi se vsak dan srečava z ljudmi, ki rabijo pomoč. Neznansko se trudi, da se mobing ne bi dogajal na delovnih mestih. Čeprav ji ni potreba, da se potegne za ljudi in se izpostavi, to ona počne. Izpostavi se in tako zavaruje svoje sodelavce oziroma šibkejše. Marsikdaj pove vse brez dlake na jeziku, toda upravičeno.

Zna udarit po mizi za svoje pravice in za pravice drugih. Od tu izvirajo klici na njen telefon. Kako vem? Velikokrat preživiva del dneva skupaj in ona ordinira v avtu. Pripravi besedilo za pritožbo, prošnjo ... Vse to ima v malem prstu in to uredi kar po telefonu. Tako pomaga prijateljem in znancem, pa tudi tistim, ki so jim prijatelji povedali zanjo. Toliko o njenem privatnem in službenem življenju.

V življenju, ki je zanjo hobi, so društva, kjer tudi aktivno sodelujeva. Ima številne načrte. Ne zmanjka ji idej, kako kaj pripraviti ter v trenutku se rodijo nove ideje in načrti za nove knjige ali projekte. Tudi na računalniku je zelo vešča. Zelo veliko ljudi jo pozna in z njo radi sodelujejo. Mnoge od teh ljudi poznam in vem, da imajo zanjo le dobro besedo.

Aktivna je tudi v civilni iniciativi in v mednarodni okoljski organizaciji. Zavzema se proti  onesnaževanju okolja, ki ima negativne posledice na življenje živih bitji. Prvi korak, ki ga naredi je na ravni občine in potem še na višje inštance. Udeležuje se čistilnih akcij, planinari lažje poti, ogleda si razne kulturno zgodovinske predstave, seveda s člani društev, v katerih trdo dela za uspeh v kraju, kjer živi.

Zakaj sem izbrala to družino, kot zgodbo o dobrih ljudeh? Že pregovor pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa. To velja tudi za to družino. Starši so bili dobri ljudje, njihova hči je dobra in takšni so njeni potomci. V letih, ko se poznamo nikoli ni rekla ne, pomagala kjerkoli je mogla in za pomoč bila nadvse vesela lepe besede: hvala. Naj bo to pri prošnjah ali pri pohvalah, pri pritožbah ali tožbah v civilnih ali pravnih postopkih, rada svetuje in se veseli s teboj, če uspeš; v nasprotnem te spodbuja, da prihodnjič uspeš. Je pokončna oseba,  ne zanimajo jo ne levi ne desni, le tisti, ki so potrebni kakršnekoli pomoči. Rada človeka prijetno preseneti, tako, da jokaš od sreče. To je ona: moja prijateljica Minka.