izbor pesmi Majde Mihovec za natečaj V zavetju besede 2019

Majda Mihovec, članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka se je predstavila na natečaju s petimi novimi pesmimi. Ob koncu je prejela priznanje, dr. Zoran Pevec, ki je ocenjeval njene pesmi, pa ji je namenil same pozitivne besede.

Majda, čestitke in le pogumno naprej pri ustvarjanju poezije.

Predstavitev pesmi Majde Mihovec:

 

TVOJA SOLZA

  

Vidim v teh mračnih dneh,

solzo bledo v tvojih očeh,

po licu zgubanem tiho drsi,

jo skrivaj s krp brišeš si.

 

Ko tvoja solza bi spregovorila,

mi povedala, kaj v duši se dogaja,

telo tvoje od bolečine nežno drhti,

roka se trese, srce te boli.

 

Ta tvoja solza bleda pove mi,

da goreče ljubezni,

veselja, sreče, radosti,

v tebi ljuba, več ni.

 

Solzo bledo obriši si,

zapri to žalost draga v sebi,

sonce bo samo zate vzšlo,

posijalo na tvoje drhteče telo.

 

Vesela spet boš pesmi pela,

na licu boš nasmeh imela,

duša bo tvoja neizmerno vesela,

saj ti ne boš več nikoli trpela.

 

 

 

 

VSAK DAN

  

Vsak moj dan, nov pisan cvet;

na tem našem preljubem svet,

vsak dan nov polet dobim, vem;

se z rimami igram na listu tem.

 

Samo naprej počasi grem,

nazaj vesela zdaj se ne oziram,

vse vrste knjig tiho prebiram,

na sprehodu v rdečo zarjo zrem.

 

V družbi rada z ljudmi poklepetam,

kakšen nasvet kar tako rada dam,

vedno v pogovoru kaj novega izvem,

toda naprej nikomur ne povem.

 

V družini se vsak dan pestro dogaja,

čas rezerviran za družino mi ne ostaja,

s polnim srcem se telo naokoli razdaja,

igre, smeha, veselja ni konca ne kraja.

 

Kakor hitro žalost pride tudi mine,

sladkarije delajo mi strastne skomine,

mi delajo obline po telesu fine,

slike stare obujajo nove spomine.

 

 

 

JEZERO

  

K jezeru s soncem obsijanem se je napotila,

po bakreno rdečem listju se je sprehodila,

na svetleči se gladini dva bela laboda,

sta se nežno drug z drugim igrala.

 

V modro zeleni vodi svoj lik je uzrla,

a to sem jaz, se skoraj je zadrla,

kako se v par letih je spremenila,

kot balon okrogla je postala.

 

Ni več o sebi premišljevala,

v valovanje srebrnega jezera se je uzrla,

jata pisanih ptic nad jezero priletela,

se za ribami na gladino spustila.

 

Na klop ob jezeru je tiho sedla,

še na dva zaljubljena laboda zrla,

počasi sonce skrilo se je za gore,

tudi ona proti sončnemu zahod gre.

 

 

 

 

 

SPOMINI ŽIVIJO

  

Spomine stare po vsem svetu obujajo,

tam daleč z mahom prekrito domačijo,

že dolgo tega so s culo na rami ji rekli adijo,

a v njihovih srcih tam daleč spomini živijo.

 

Po svetu čez lužo v tujino za kruhom so šli,

so vedno domače pesmi z ljubeznijo prepevali ,

potomci so na nove običaje se privadili,

si življenje z družinami tukaj ustvarili.

 

A, rodna gruda še vedno jih spominja,

kje rasla njihova številna je rodbina,

družinam na tujem o njej govorijo,

mladih let s solzami v očeh se spominjajo.

 

 

 

 

BILO JE …

  

Odprla je v stari črvivi omari predal,

nemo spustila na stara kolena se,

njene zgubane roke so nekaj iskale,

tiho se je spraševala, le kam ga je dal.

 

Stvari je počasi previdno prelagala,

za vsako bi lahko zgodbo, povedala,

nežno je pobožala spominsko knjigo,

še naprej iskala je previdno.

 

Na dnu je uzrla škatlico staro,

stisnila jo je močno k sebi,

po licu so ji drsele biserne solze,

tam je bil položen njegov prstan zlat.

 

V trenutku so spomini zaživeli,

ko stopala sta proti oltarju počasi,

ko se je zdrav vrnil iz vojne grozeče,

ko prvič otroka pestovala sta.

 

Bilo že davno je tega,

ko odšel je za vedno od nje,

v črno zemljo položen je bil za vedno,

njej ostala je ljubeča družina vsa.