IZGUBILA JE BITKO

Antonija Jereb je članica Kulturno - zgodovinskega društva Rusalka, ki je sodelovala na natečaju Povest o dobrih ljudeh. V nadaljevanju si lahko preberemo resnično zgodbo o njeni materi.

ZGODBE O DOBRIH LJUDEH

IZGUBILA JE BITKO

Antonija Jereb

Pogled se je spremenil. Slike so postale čudne. Vid je bil čedalje slabši. Glavkom na obeh očesih, je sledila ugotovitev. Potrebna bo vstavitev leč. Vsak dan je bilo slabše. Počasi je sigurnost v korak izgubila. »Ne vidim,« je tarnala, »ne vidim.« Bala se je stopnic. Oprijemala se je sten. Ustrašila se je. Njene oči so jo izdale. V prsih jo je stiskalo. »Ne vidim,« je ponavljala. »Zakaj se je to zgodilo prav meni?«, se je spraševala.

Čakalna doba za operacijo je bila kot prepad, čez katerega se ne da skočiti. Svet se ji je podiral. Nobena tolažba ni pomagala. Trdila je, da je nihče ne razume. Da tako ne more naprej. Ubadala se je s tem, kaj si bodo mislili znanci, če jih na ulici slučajno spregleda.  »Plačala bom,« je dejala. In plačala je. 200 evrov. Ko je po operaciji odprla levo oko in ugotovila, da nanj spet vidi, ji je odleglo. A le za hip. Sprejela je dejstvo, da bo operacijo na drugem očesu lažje dočakala. Sedaj vsaj na eno oko vidi, si je dopovedovala. Upanje, da bo po drugi operaciji spet videla ji je vlivalo novih moči. Borila se je. Omejila je gledanje televizije, izogibala se je branja, raje si je odprla radio. Opustila je izdelavo gobelinov rekoč: »po operaciji drugega očesa bo spet bolje.« Zamenjala je očala. Operacija drugega očesa je bila preveč oddaljena, da bi čakala nanjo. Na eno oko je sedaj videla, za drugo pa je potrebovala večjo dioptrijo. Po drugi operaciji, ko je po odstranitvi obveze sedela v kuhinji za mizo, me je začudeno pogledala. Sedela sem na drugi strani mize, pokazala z roko proti meni, in šokirano dejala: »Ti imaš pa siv las«. Nasmehnila sem se in si oddahnila, mama spet vidi, sem ugotovila. Ni se več oprijemala sten. Spet je zaživela. Spet je bila polna elana, polna energije. Opozorila sem jo, naj pazi in upošteva navodila zdravnika. Ker ni nikoli mirovala, sem se bala, da bo prehitro pozabila, kako je bilo, ko ni videla. Bila je kot otrok, ki dobi novo igračo. Od doma sem bila oddaljena več kot 70 km. Najina vsakdanja zveza je bil telefon. Telefonski pogovori niso bili več polni negodovanja, razmišljanja o tem, da bi si vzela življenje. Spet je hodila na izlete, se družila s prijateljicami, delala za ZZB, čistila, kuhala, vrtnarila in kaj vem kaj še. Oddahnila sem si. Z očetom sta spet zaživela. Veselila sta se obiskov, obdelovala vrt in se posvečala drug drugemu. Spet je hodila v trgovino in ni se bala, da znancev ne bi prepoznala.  Potem pa je spet udarilo. »Z mojimi očmi spet nekaj ni v redu,« je zgroženo ugotavljala. »Moram na pregled.« In spet se je začelo. Od zdravnika, do zdravnika. Tokrat, če se ne motim degeneracija rumene pege. Zdaj se je svet podiral že vsem v družini. Pa kaj je uboga reva storila, da se  ji to dogaja?  Vid je pešal. Tv je gledala le na razdalji metra, za branje je uporabljala lupe, brez tega ni šlo. Pomoči ni bilo več. Da je okvara zastarana, so ji razložili. Včasih nas je tu in tam presenetila s svojo izjavo. Na primer, ko je sedela zadaj v avtu, in nam prebrala registrsko tablico na avtomobilu pred nami, ali pa komentirala zadeve, ki jih je videla ob cesti. Bili smo šokirani. Nismo razumeli. Spraševali smo se, ali res ne vidi.  Razložili so nam, da je vid okvarjen na sredini, da vidi ob strani, in to le pod določenim kotom. Ni se sprijaznila. Ni mogla razumeti, zakaj prav ona.

Življenje je postalo pekel. Vztrajno in počasi so jo spremljali še previsok holesterol, povečan sladkor, injekcije inzulina, Marivarin za redčenje krvi, tablete za pomiritev. Že pred leti je preživela infarkt. Nismo našli besede, ki bi jo potolažila. Podnapise na tv ji je bilo treba brati. Naročali smo ji knjige za slabovidne. Zatopila se je v poslušanje. Mislim, da je bilo to edino, kar jo je sproščalo, da je vsaj za trenutek pozabila na svet okrog sebe in svoje zdravstvene težave. Ker je kot mlada prebrala nešteto knjig, je ob naročanju vedno sodelovala pri izbiri vsebine.  Telefonski pogovori so postali prava mora. Po glavi so ji spet rojile misli, da bi se ubila. Vse skupaj se je nagrmadilo. Trpeli smo z njo, a pomagati ji nismo znali. Ob vseh teh tegobah je še vedno vztrajala, da sem in tja sama lika. In to celo srajce. Pomagala si je s tipanjem. Z dotikom roke je preverila, če je zlikano. Počutila se je koristno in za hip pozabila na svoje težave. Upali smo, da se bo sprijaznila in prilagodila. Pa ni šlo. Vsega je bilo preveč. Nekega dne je preprosto zaspala in odšla. Pomirjena, s svojo bolečino v srcu.

Bila je in ostaja moja mama. Mama, ki mi je vedno stala ob strani. Me bodrila in mi pomagala z nasveti. Danes je v mojem srcu. Le odgovorov na vprašanja ni več. Zamrl je glas in odnesla jih je s seboj. Naj počiva v miru.