JA, JA, NOV KRAJ, NOVI OBIČAJI ...

Član Kulturno - zgodovinskega društva Rusalka je sodeloval na javnem natečaju za najboljšo zgodo z naslovom Zgodbe mojega kraja v organizaciji Mestne knjižnice Ljubljana. Objavljamo njegov članek.

__________________________________________________________________________

Ja, ja, nov kraj, novi običaji …

Še vedno se spominjam novembra 1970, ko smo se z družino preselili v Zalog. Bili smo mlada družina, ki je stanovala v centru Ljubljane, v majhni kletni sobici. Kot strela z jasnega je v podjetju, kjer sem bil zaposlen, odmevala novica, da je podjetje odkupilo večje število montažnih hišic v prelepem zaselku v Zalogu, v neposredni bližini krajinskega parka. Kako se je vse to slišalo romantično in obenem tako nedosegljivo. Ko sem doma povedal ženi, me je takoj spodbudila, da se prijavim za dodelitev novega stanovanja. Ni bilo treba dolgo čakati, ko je pripotovala v našo sobico novica, da smo dobili montažno hišico.

Selitev se je začela v mesecu novembru. Z našim malin fičkom smo prepeljali v naš nov dom tisto kar smo imeli. Veliko pa je bilo treba še kupiti. Nismo bili razsipni, saj je bilo treba kredit vračati, a zadovoljni smo bili s tistim, kar smo imeli.

Ob koncih tedna smo začeli odkrivati Zalog. Sprva je bilo kar težko. Otroka nismo mogli vpisati v vrtec, kajti stari vrtec je bil zaseden, novi se je še gradil. Prav tako se je gradila nova šola, pa veliko blokovsko naselje. V kraju je bila zadruga in mala, prijazna trgovina pri Krenusu. Tja sem se večkrat odpravil in tako je bilo tudi tistega decembrskega dne, tik pred prazniki. Stopil sem v trgovino, kupil kar mi je žena naročila in odšel do blagajne. Za blagajno je sedela prijazna, okrogla gospa. Kasneje sem zvedel, da ji je ime Heda. Na roko je zračunala kar sem kupil, nato pa z začudenjem vprašala: »Moke ne boste kupili? Včeraj smo dobili svežo, pravkar mleto iz mlina. Za praznike krofi morajo biti.«

Začuden je bil moj pogled, prav lepo sem se ji zahvalil, plačal in odšel proti domu. Na poti domov sem premišljeval, kaj pa imajo krofi za božično – novoletne praznike. Prodajalka, ki jih je štela kakšnih štirideset let, se mi ni zdela čudna, da bi pomešala praznike, pa vendar …

Prišel sem domov in na dogodek v trgovini čisto pozabil. Zvečer, ko sva šla z ženo spat, pa sem ji povedal, kaj se mi je zgodilo. O takšnih in podobnih stvareh nikoli nisva govorila, kot mlada družina smo živeli skromno, tako niti nisem vedel, ali sploh zna žena narediti krofe. Tudi to sem jo vprašal, pa mi je prijazno odgovorila, da je vse enkrat prvič. Tako sva zaspala z nasmehom na obrazu.

Nekaj dni kasneje sem zopet odšel v trgovino. Za pultom me je postregla prodajalka Ivanka, za katero sem kasneje zvedel, da stanuje pod Debnjim vrhom, kjer ima Ljubljanica številne mrtve rokave in, kjer je narava pravljična. Na blagajni pa spet … prodajalka Heda. »No, gospod, boste danes kupili moko?« je bil vprašanje, ki mi ga je najprej zastavila. Nasmehnil sem se in ji prijazno odgovoril: »Danes še ne, smo se šele preselili in moramo denar porabiti za številne druge stvari.« Pokimavala je z glavo in mi dala vedeti, da me razume. Zračunala je nakupljene stvari, nato pa nadaljevala z vprašanji: »Vi ste tu novi?« Seveda je bil moj odgovor pozitiven. Povedal sem ji, da smo šele dober mesec v Zalogu in, da se še privajamo na kraj in njeno okolico. Prijazno me je poslušala, kimala, nato pa dejala: »Ja, ja, nov kraj, novi običaji.«

Odšel sem domov in tudi to povedal ženi. Minili so prazniki, prišla je pomlad. Z družino smo začeli raziskovati kraj. Enkrat smo odšli na sprehod proti Savi, drugič proti Ljubljanici, pa proti Debnjemu vrhu itd.

Prišla je velika noč. To je bil za nas praznik, ki smo ga prvič praznovali v novem domu. Kot po navadi, sem se odpravil po nakupih v trgovino. Tokrat sta me spremljala sinova. V trgovini so nas postregli in na blagajni spet Heda. »O, gospod, danes pa vas je že več. Boste tudi moko kupili. Za veliko noč se spodobi, da so na mizi krofi.« Najmlajši sin me je začel spraševati, kaj so to krofi. Tudi najstarejši me je gledal z velikimi očmi. A, še preden sem jima sploh odgovoril, je odgovor posredovala že Heda. »Vesta, to so takšne kroglice, ki jih ženske spečemo na masti ali v olju, čez sredino pa imajo lep venček. V Zalogu ni praznika, ko ne bi bili krofi na mizi.«

Še danes se smejim sam sebi, kajti takrat sem naredil tako začuden obraz, da me je Heda kar gledala. Preden sem sploh prišel do besede, nas je vprašala: »Od kje pa ste prišli v Zalog? Tu imamo malo drugačne običaje, kot v Ljubljani. Zato pa smo tudi nekaj posebnega. Ob praznikih imamo tudi potico, no tisti, ki si jo lahko privoščijo, tudi kaj drugega znamo ženske speči, a vedno pa so na mizi krofi. Nekateri jim rečejo tudi bobki. Tudi vi se morate naučiti naših običajev. Prav zapovedani pa so na Kašeljsko nedeljo, pa na zajca ne smete pozabiti.«

Začuden nad novimi informacijami nisem prodajalke Hede prav veliko spraševal. Dejal pa sem ji, da nas bo enkrat že naučila o vseh običajih, ki veljajo v Zalogu. Tudi tokrat je žena zvedela marsikaj novega.

Prišla je velika noč. V nedeljo po kosilu smo šli z družino na sprehod po Zalogu, hodili smo med ulicami, proti staremu delu kraja, kjer je bilo veliko kmetij. Hodimo počasi, po makadamskih poteh in kar naenkrat uzremo na vrtu Hedo – prodajalko iz trgovine pri Krenusu. Lepo smo jo pozdravili in spregovorili smo nekaj besed. Žena, ki gospe Hede ni poznala, je pa o njej vedela veliko stvari, jo je vprašala po običajih v Zalogu.

»Ja, ja, nov kraj, novi običaji …« Tako je začela svoje pripovedovanje Heda. Povedala nam je tisti običaj o krofih. »Pred 100. leti je v Zalogu bilo rečno pristanišče. Brodarji so hodili po celotnem kraljestvu in nekoč je enega, tako poslovno, »zaneslo« tudi na Dunaj. Tam je ostal nekaj dni in, ko se je vrnil je pripovedoval, da je jedel »krafne«. Tudi opisati jih je znal. Povedal je, da so okrogle oblike z zlatim venčkom. Ženske v Zalogu so se o tej novici začele pogovarjati ob pranju perila. Novica se je hitro širila in tako je skupina žensk začela delati te čudežne krafne. Nekako v začetku septembra je bilo, ko jih je večje število žensk prvič poskusilo. Bili so zelo okusni in, ker je bilo to ravno v času Kašeljske nedelje, se je običaj peke krofov obdržal vse do današnjih dni.«

Moja družina je gospo Hedo z velikim zanimanjem poslušala. Kmalu je k njej pristopil njen mož Jože in ji segel v besedo: »Na najvažnejše si pa pozabila. Povej še za pečenega zajca.«

Heda je nadaljevala: »V Zalogu nikoli nismo imeli cerkve. To je bil majhen kraj in ob nedeljah smo hodili v cerkev v Polje. Ne spomnim se več dobro, ali dvakrat ali trikrat na leto pa je bila maša v kašeljski cerkvi. Najpomembnejša maša je bila prvo nedeljo v septembru, ko se je praznovala Kašeljska nedelja ali žegnenska nedelja. Takrat se zbere cela rodbina v cerkvi v Kašlju. Pridejo tudi številni trgovci, ki svoje štante postavijo ob poti. Najbolj pomemben pa je dogodek, ki se zgodi po maši. Rodbina se zbere v domači hiši in takrat je na mizi pečen zajec. Najprej se poje kokošja župa, nato pa zajec in na koncu še krofi. To so stvari, katere si morate zapomniti, sedaj, ko ste v Zalogu. Brez tega ne gre.«

Zanimivo je bilo poslušati gospo Hedo. Za mlado družino, ki se je komaj postavila na noge, so bile takšne dobrote na mizi pravo razkošje. Še malo smo poklepetali, nato pa smo sprehod nadaljevali proti staremu delu Zaloga.

Otroka sta skakala po poti, z ženo sva klepetala, nato pa smo se, nekako na polovici poti po starem Zalogu, ustavili na kmetiji in gospodarja prosili, da nam pokaže živali. Za otroke je bilo to nekaj posebnega. Ogledali smo si hlev, kokošnjak, svinjak in zajčnik.

V pogovoru smo zvedeli, da smo se ustavili na kmetiji Mulavčevih. Mulavčev Andrej nam je povedal veliko novosti iz Zaloga, tudi sam se je pohvalil, da se je kot mladenič učil za kovača, potem pa je delal na železnici in doma vodil veliko kmetijo.

Beseda da besedo in ustavili smo se pri Kašeljski nedelji. Žena je s ponosom povedala o krofih in tisto o pečenem zajcu. Mulavčev Andrej pa je dejal: »Če boste zajca rabili, pa le k meni pridite in vam ga bom dal.«

Na poti domov smo se veliko pogovarjali o dogodkih, ki so se nam zgodili, predvsem pa o novicah. Z ženo sva si bila enotna. Letos bo tudi naša družina praznovala Kašeljsko nedeljo tako kot se to praznuje v Zalogu pri Ljubljani.

Poletje se je hitro poslovilo. V tem času smo z družino ugotovili, kje je Kašelj in kje je cerkvica v Kašlju. Začeli smo se pripravljati na žegnanje. V nedeljo zjutraj smo odšli v cerkev. Bilo je lepo, toda presenečenj še ni minilo. Po koncu maše so se vaščani zbrali pred cerkvijo, ženske so pogostile prisotne s piškoti, moški so dobili »šilce« žganja ali pa vino, ženske pa kavo. Kar nekaj kramarjev je prodajalo svoje izdelke ob poti. Kmalu smo odšli, toda vračali smo se preko starega dela Kašlja. Nič posebnega ni bilo, a ko smo prečkali železniško progo, smo pri kmetiji Bregar opazili nagačenega zajca, ki je bil razobešen preko ceste. Z ženo sva se samo spogledala in si dejala, da je Zalog tisti kraj, ki ima bogato zgodovino. To je bilo res, še danes po skoraj 50 letih odkrijemo kaj novega.

Kosilo za Kašeljsko nedeljo pa je ostala tradicija, ki jo vsako leto praznujemo. Hvaležen sem nasvetu gospe Hede, ko nam je zaupala običaje Zaloga.