JAGER GRE NA JAGO ...

V zadnjem času je velika polemika o odstrelu divjih živali – da ali ne in koliko. Pa poglejmo v našo zgodovino. Lovci so bili vedno od kar pomnimo, prav tako ribiči. Že stari zapisi govorijo, da so cesarji ali ob boga poslani dali posameznikom lovne pravice oziroma ribiške pravice. Ti so imeli na določenem območju pravico loviti. Lovili so predvsem bolne živali, nekaj pa tudi takšnih, ki so pristale v »loncu«.

 

Prav iz tega obdobja se je razvil tudi divji lov, ali kot so mu domači radi rekli »krivolov«. Že beseda pomeni, da tisti, ki je lovil »na črno«, da je bil nečesa kriv, saj mu gospodar gozda ni podelil pravic lova. Lakota je bila neizmerna, zato so posamezniki lovili, da bi preživeli.

 

Pa saj je lov sega že od same pradavnine. Človek si je vzel pravice nad živaljo v svoje roke in lovil. Seveda je bilo to v prazgodovini zgolj in samo za preživetje, danes pa je več ali manj za trofeje.

 

Danes poznamo zelo izumetničeno besedo »športni lov«. Ob tem se lahko vprašamo, ali se človek res rekreira, če lovi živali. Gre za sproščanje adrenalina in potem »zmago« nad živaljo. Kaj je tu športnega? Morda trenutek, ko je bil posameznik v naravi?

 

Le lučaj stran od Zaloga je bil v 17. in 18. stoletju velik živalski vrt. Na današnjem območju Studenca, kjer danes stoji Psihiatrična bolnišnica. Poleg živalskega vrta, je bilo tam veliko območje namenjeno lovu. Tistemu lovu, kjer so v veliko, zaprto naravno okolje spustili žival in jo je gospoda, ki si je to zaželela, ustrelila.

 

Humano – nehumano; potrebno – nepotrebno … je to sploh vprašanje. Dejstvo je, da se je lovilo vedno in vedno se bo. Če ne uradno, pa tisto prekrito. Izgovori, da je treba toliko živali odstrelit, ker so se preveč razmnožile, je nespametno. Prav tako, da živali prihajajo v človekovo okolje; še večja neumnost. Nihče ni pomislil obratnega procesa – človek vedno bolj prihaja v območje naravnega habitata, kjer živijo živali in kjer same medsebojno po »naravnih zakonih« poskrbijo za ravnovesje.

 

V sotočju treh rek je bila naravna ovira prepovedi živali iz enega območja na drugo. Tako so to naravno oviro skozi zgodovino izkoristili za lov. Še več je bilo ribolova. Številni potoki in reke so se kar sami ponujali. Lačna usta domačinov pa so izkoristila to ponudbo.

 

Ob takšnem lovu ali ribolovu so nastale številne hudomušne pesmi, ki bogatijo naše ljudsko izročilo. Pa naj z njimi zaključim to pisanje.

 

 

Jager pa jaga

 

Jager pa jaga,

kaj mi pomaga,

ptička nasprot’ leti,

ustrelil jo bom.

 

Ptička zavpila:

"Kaj sem ti storila,

saj sem prepevala

cele noči."

 

Ptička zletela,

na javor se vsela,

hladna je senčica

javorjeva.

 

Ptička zletela,

na okence sela:

"Vstani, ne bod’ zaspan,

saj je že dan."

 

 

Jager gre na jago

 

Jager gre na jago

u to globoko drago,

haj-li! hoj-lo!

oj, zajček dober bo!

 

Medved’ so ga dobili,

so ga na tla pobili,

haj-li! hoj-lo!

zdaj jagra več ne bo!

 

So zajci se smejali,

k’ so jagra pokop’vali,

haj-li! hoj-lo!

zdaj jagra več ne bo!

 

Lisica je plesala,

k’ je jagra pokop’vala,

haj-li! hoj-lo!

zdaj jagra več ne bo!

 

Medved se je tresel,

k’ je križ pred jagrom nesel,

haj-li! hoj-lo!

zdaj jagra več ne bo!

 

Volk je pa zatulil,

ker je pogreb zamudil,

haj-li! hoj-lo!

zdaj jagra več ne bo.

 

Žerjavi in jerebi

so bili pri pogrebi,

haj-li! hoj-lo!

zdaj jagra več ne bo.

 

Prišle so drobne ptice,

so nesle dušo v vice.

Haj-li! hoj-lo!

zdaj jagra več ne bo!