Jesen življenja

Nekje na pokopališču v Sloveniji. Sobota pozno popoldne.

»Dober dan. Ste tudi v prišli prižgati svečko in prinesla rože. Je tu vaš mož pokopan?«

»Dober dan. Ja tudi jaz sem prinesla svečko in rože. Moj mož je tu pokopan. Pa vi? Imate tu pokopano svojo ženo?«

Tako se začne pogovor med moškim in žensko, ko sta že krepko zakorakala v jesen življenja. Moderen način spoznavanja jima je tuj. Tu, na pokopališču, v soboto popoldne, pa vesta, da bosta našla sebi primerno dušo za klepet.

Mine teden dni in zgodba se ponovi. Tudi naslednjo soboto je tako. Pa vpraša moški, ali je gospa prišla z avtom. Odgovor je kratek in jedrnat: »Ne. Ne vozim več.« Sledi ura klepeta in gospod povpraša gospo, da jo zapelje v mesto. Pa jo zapelje.

Po mesecu dni sta gospod in gospa že dokaj domača. Kličeta se po imenih: gospodu je ime Lado in gospe Mimi. Izmenjata si telefonski številki in Lado vsako soboto pride do Mimi ter skupaj se odpeljeta na pokopališče.

Dva meseca kasneje sta si že zelo blizu. Mimi mu popolnoma zaupa, mnogo mu pove iz svojega zakonskega življenja, povsem enako stori tudi Lado.

Sobote niso le sončne, tu pa tam dežuje in obiski pokopališča so kratki. Mimi se okorajži in povabil Lada na kavo. Sledi več urni klepet.

»Kako lepo stanovanje imaš Mimi. Skrbiš sama zanj?«

»Seveda. Vsak dan sama malo pobrišem, pa gre. Generalno očisti hči.«

»Veš Mimi, jaz pa nimam nikogar. Včasih prosim enega sina, včasih drugega, včasih tretjega … Pa se kar izogibajo. Najmlajši, ki stanuje z menoj v hiši, lepo skrbi zame. Vsak dan prinese tudi zame kosilo. Ampak … to ni to. Rabim družbo, rabim osebo, s katero bi se pogovarjal, z njo šel v trgovino, pa na izlet …«

»Ja, Lado, tudi pri meni je tako. Imam prijateljico tu v bloku, ona ima še moža, ampak to ni to … Človek rabi nekoga s katerim živi, se z njim pogovarja, smeji …«

»Kako lepo se midva ujameva, kajne Mimi. Bi prišla jutri ti k meni na popoldansko kavo. Te pridem ob 14. uri iskat.«

Prijetno sobotno popoldne hitro mine, saj Lado »nepričakovano« dobi obiske kar vseh treh sinov. Celo njihove zakonske družice so prišle in Mimi marsikaj povprašale. Med drugim jih je zanimalo, če je vse svoje premoženje zapisala že hčeri … Tako spotoma so ji povedale, da je Lado že vse premoženje razdelil in če bo našel kakšno, da bo z njo preživel do smrti, mu bodo pripravili, da bo podpisal pogodbo.

»Kako ljubko pripovedovanje« si misli Mimi sama pri sebi. Nič ne reče, smeje se in ko pogleda na uro je ura že osem zvečer. Lado jo odpelje domov. Pred blokom jo odložili in odpelje.

Kakšni dve uri kasneje pokliče Lado Mimi. Kar ne ve kako bi začel pogovor. Potem pa le začne: »Veš Mimi toliko stvari ti imam za povedat …« »Oh, nič ne govori, saj vem, kaj bi rad povedal, da bi prišla k tebi in skrbela zate. Pa ne grem. Tu mi je dobro. Počnem vse kar si sama zaželim. Kosilo si naročim v bližnji restavraciji, sama za sabo pospravim, počivam, ko mi paše … Prah pobrišem, ko se mi zljubi. Ti pa si prav to želiš, nekoga, ki bi ti delal in skrbel zate. Zakaj bi to morala jaz delati? Pa podpis pogodbe … Oh, Lado, oba jih imava že čez 80, pa nama res tega ni treba.«

Mini bi še nadaljevala s pripovedovanjem, pa jo prekine Lado. »Veš kaj Mimi, takole odločno mi pa še moja žena ni povedala. Res je tako kot praviš, ampak za to ste ženske, da skrbite za moške …«

»Ne, Lado, ni res, ženske nismo na svetu za to, da bi skrbele za moške. Tako si ti delal s svojo ženo, danes si sam. Nimaš je več, pa jo zato kaj ceniš, ko ti je pospravljala stanovanje, ko ti je prala, ko ti je kuhala …?«

»Saj sem jo peljal na izlet …« je dejal Lado. Še bi govoril, toda Mimi ga je odločno prekinila. Kmalu sta se poslovila in si zaželela lahko noč.

Telefonski pogovori so postali vse redkejši. Mimi je v pretek odšla na pokopališče. Tam ni bilo Lada; Lado je odšel na pokopališče v nedeljo …

Mine nekaj tednov in Mimi pokliče prijateljico iz tovarne. Dogovorita se za kavico. Ko se dobita na dogovorjenem mestu, počasi stopata v gostilno poleg jezera. Mimi zazre tam svojo sestrično, Mimina prijateljica pa svojo sošolko. Prisedeta. Klepet štirih žensk postane dolg, eno kavico zamenja sok … Pogovor postaja vse resnejši, ko začne Mimi pripovedovati o svoji nekajmesečni avanturi. Koliko je smeha na račun moških. Nato pa Mimi zaključi: »Pa mislil je, da bom tako neumna, da mu bom delala, pa še pogodbo podpisala … oh, ti moški. Sedaj se spogledujem z dostavljavcem hrane. Prikupen fant, lahko bi mi bil vnuk …« In sledil je smeh zadovoljnih samskih »deklet« …

Nadvse prijetna zgodba, ki pa ni zavita v nek celofan, pač pa je realno življenje Slovencev, ko stopajo v jesen življenja. Mladi hitijo po svojih poteh, za starše, stare starše najdejo bolj malo časa. A, prav je, da ti znajo živeti svoje življenje; življenje mimo tablic, računalnikov, SMS sporočil … tisto pravo pristno življenje, kot so ga bili vajeni celo življenje. Znajo se pogovarjati, znajo navezati stike … Imajo svoje probleme, ki jih rešujejo na tak in drugačen način. Kaj sploh iščejo – prijazno besedo, prijateljevo zavetje, dobro počutje, hrepenijo po izletu, dogodivščini … A, realno življenje jih spet vrne na začetek. In tu so prijatelji; ja, tisti pravi prijatelji, ko se jim lahko zaupaš, ko jim lahko poveš to ali oni. Oni te razumejo, ne zastavljajo ti tisoč vprašanj, kot njihovi otroci; ne, oni te razumejo, s tabo se smejijo in jočejo …

… in življenje teče dalje …