Kača

Revija Sodobnost je v začetku leta 2020 objavila razpis za najboljšo Kratko zgodbo 2020. Nanj se je prijavila tudi članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka, Minka Jerebič. Njena kratka zgodba je nosila naslov Kača. Pa avtorica res piše o kači? Preberimo si kratko zgodbico.

 

KAČA

 

Tema se je spustila na zemljo. Sem pa tja še gorijo luči v oddaljenih hišah. S počasnim korakom stopim do okna, ga zaprem in spustim rolete.

 

Maj – najlepši mesec v letu. Že tri tedne sem doma, zaradi bolečine v križu. Kako lep bi bil sprehod k mogočnemu kresu, kjer se srečamo s prijatelji, veselo klepetamo in si izmenjujemo informacije. Ne, leto 2016 je bilo drugačno leto … Danes so nanj le še spomini. Za mano je bil naporen dan. Počutila sem se trdo kot kamen, strah me je bilo. Počasi ležem k počitku in se nekje v podzavesti smejim …

 

Konec leta, ko je vse v pričakovanju praznikov, se je v naši družini začel zelo žalostno. Kosmati, štirinožni prijatelj Thor se je za vedno poslovil. Odšel je in v družini je zavladala praznina. Morda sta mačka to celo prepoznala in bila ob izgubi pasjega gospodarja, bolj živahna. Kmalu po vstopu v novo leto smo dobili veselo novico, da imajo na Štajerskem leglo pasjih kosmatincev. Kako prikupno. Imeli bomo Kraškega ovčarja. Pasmo, ki jo še nismo imeli. Začeli smo z učenjem in pripravami na novega družinskega člana.

 

Januar, februar … kot da bi mignil, sta meseca minila. Bila je sončna nedelja. Okna v hiši smo na stežaj oprli sončnim žarkom. Maček Piki, ki ga je krasil velik črno-bel kožuh, z dolgimi dlakami in pod njim mnogo preveč kilogramov, se je tega popoldneva odpravil na okensko polico. Zaspal je. Trdno je spal, se v spanju pretegoval in … Ni ga bilo več na okenski polici. Družina je pritekla na dvorišče. Piki je nemo strmel. Njegove oči so govorile: »Pomagajte mi.«

 

Kmalu je bila družina z mačkom v ljubljanski bolnišnici. Ni mu bilo pomoči. A, upanje je dal zdravnik z informacijo, da bi morda mačku pomagali v privatni kliniki na Štajerskem. Previdno smo ga naložili in peljali. Po dveh dneh, je bil le še telefonski klic, naj se pride družina poslovit. Bilo je težko, a odšel je na ono stran mavrice, kjer ni bilo bolečine …

 

Pri hiši je ostala le še mala, črna muca Miki. Jokala je. Jokala je po dnevi, jokala je po noči. Iskala je Pikija, a ga ni bilo. Iskala je Thora, a tudi njega ni bilo.

 

V družini smo si bili enotni: »Tako ne gre več naprej.« Naslednji dan pokličem v zavetišče, od koder sta bila tudi Piki in Miki. Imeli so veliko mačk, ki so jih ponujali za posvojitev. Popoldne se odpeljem. Proceduro v zavetišču že dobro poznam, saj vedno posvojimo mačke. Po opravljenih formalnostih, gremo v mačjo sobo, kjer so številne mačke. Veliko jih je bilo v kletkah: velike, majhne, pisane, enobarvne, mački in mačke … A, pogled se ustavi na mačkonu. Marogaste sive barve in kar nekaj belih lis. Njegov pogled pa je bil nekaj posebnega. Človeka je takoj pritegnil, v očeh so se mu iskrile nagajive zvezdice … Obrazek je bil nadvse prijeten, kot se spodobi za skoraj leto starega mačkona,  toda na gobčku je imel rjavo, sivo liso.

 

Srce mi je kar zaigralo ob tem pogledu na mačka. Delavce zavetišča sem prosila, da bi ga vzela v naročje. Ups … Spogledali so se in so dejali, da je to maček, ki je v tem kratkem življenju veliko pretrpel. Bil je žrtev nasilja. Povedali so, da ima velike kremplje in da rad popraska ljudi, saj se boji …

 

»Žrtev nasilja, pa kaj potem, žival je, živo bitje in ima pravico, da se brani. Verjetno ni spoznal ljubezni ljudi. Vse eno bi ga želela imeti v naročju.« Maček me je le vprašujoče gledal. Nagnil glavo malo na stran in strmel vame. V njegovih očeh so se še vedno iskrile iskrice.

 

Delavec zavetišča počasi odpre kletko. Vrata mačje sobe se zaprejo, ena od delavk stopi k meni, v neposredno bližino. »Kako mu je ime?« veselo vprašam. »Medo je.«

 

»Medi pridi k meni.« Maček sedi in se ne gane. Počasi z roko sežem proti njegovi rahlo nagnjeni glavi in ga pobožam ter grem z roko pod njegovo prvo tačko. Počasi ga masiram. Z drugo roko sežem na njegov zadnji del. Dvignem ga in ga stisnem k sebi. Medo me pogleda v oči in se stisne k meni na prsa. Začel je presti … »Vzela ga bom. Naš bo. Samo po zaboj skočim v avto, nato pa uredimo še uradne zadeve.«

 

»Veste gospa …« »Gospa danes ne boste še posvojili mačka. Dali vam ga bomo na preizkušnjo. Ne vemo, ali se boste ujeli z njim. Ne vemo, kako ga bo šest let stara mačka sprejela.«

 

»Kaj pa je sedaj to? Odločila sem se, da bom posvojila Medija in ga bom. Ko ga odpeljem od tu, bo naš in ne bom ga pripeljala nazaj. Še nikoli nisem nobenega mačka. Piki in Miki oba sta bila bolna. Mnogokrat smo bili pri zdravniku. Miki mora na operacijo zob, ker ima parodontozo. Vsako bitje ima pravico do življenja in tudi Medi. Ne bom ga pripeljala nazaj, naš bo …«

 

Iz avta sem prinesla velik siv zaboj. Vanj pogrnila brisačo in položila vanj Medija. Bil je preplašen, toda v njegovih očeh so še vedno žarele iskrice. Njegov pogled je bil nagajiv, malo negotov, a bil je popolnoma umirjen. Odnesla sem ga v avto, zaboj privezala in odšla v ordinacijo.

 

Delavci zavetišča so pripravili dokumente. Mačka Medija niso uradno prepisali name. Dali so mi tri dni časa, če se premislim in ga pripeljem nazaj. Poslovili smo se in odšla sem do avta. Sedem vam in pogledam mačka. V zaboju je sedel in skozi odprtine me je opazoval, nato pa dejal: »Mijav …« Zasmejala sem se mu. Celo pot do doma sva se pogovarjala. Bil je popolnoma miren.

 

Pripeljem se na dvorišče. Iz avta vzamem zaboj in ga odnesem v hišo. Mačka Miki je spala, ko sem prišla. Pokličem jo in takoj je pritekla. »Miki sedaj pa ne boš več sama, novo mačko družbo boš imela: mladega mačkona Medija. Le pridi sem k njemu.«

 

Miki pride do zaboja. Maček Medo pokončno sede in gleda. Odprem vratca zaboja. Mačka se povohata, nekaj zamrmrata in začneta z igro. Začneta se loviti, lovita se po hodniku, kuhinji, dnevni sobi, pa po stopnicah v gornje nadstropje … Nič več jima nisem bila pomembna. Iz omare vzamem svežo mačjo posodo, pogrinjek in pripravim mačku prostor, kjer bo imel hrano in pijačo. Vzamem še pesek in nasujem v mačji wc. Kot se spodobi, imata vsak svojega. Pokličem ju, toda odziva ni. Zaprem vhodna vrata, sedem v avto in možu ter hčeri napišem sporočilo: »Miki ni več sama. Družbo ji dela mačkon Medo.«

 

Nekaj ur kasneje se iz službe vrne cela družina. V hiši je bila tišina. »Le kje sta mačka.« Ni bilo veliko časa, ko smo ju dobili v spalnici na postelji. Trdno sta spala. Mačka želimo pobožati, pa mahne s šapico. Pokaže kremplje. Takrat se spomnim besed oskrbnikov iz zavetišča. »Maček potrebuje nežnost, spoznati mora, da ga imamo radi. Ne se mu približati z roko, pač pa ga dvignimo in stisnimo k sebi. Tako bo spoznal, da ga imajo ljudje radi.«

 

Do večera je maček imel pripravljeno svojo posteljo. Pa ni spal v njej, sledil je mački in ker je ona spala, tam je on spal. Največkrat pa v spalnici.

 

Čez dan je sledila igra. Medo je zdrav maček. Omare mu niso ovira. Skače po njih, pleza po sedežni, zelo zanimive se mu zdijo zavesa. Joj, kaj vse ne počne. Vse neumnosti zna pokazati in ko ga pokličeš po imenu, sede, te pogleda z velikimi očmi, v njih se bleščijo biserčki nagajivosti in nato glavo pomakne na stran.

 

Minili so trije dnevi. Pokličem v zavetišče. Povem jim, da je Medo zelo živahen muc, dovolj ga je po celi hiši, podi se z astronomsko hitrostjo, toda vrnili ga ne bomo. Dogovorimo se za dokumente. Po tednu dni jih grem iskat v zavetišče. Kar nekaj časa smo se pogovarjali, pa so povedali, da je resnično energičen muc in jih je skrbelo, da ga ne bomo želeli imeti. Kar nekaj časa smo se pogovarjali o njegovem strahu. Zavedali smo se, da se je ustrašil, ko je bil tepen. Moralo je biti zelo hudo, saj ima za levim ušesom veliko brazgotino. Toda prepričani smo, da bo strah zbledel, če mu bomo nudili ljubezen.

 

Medo se je v novem domu zelo dobro počutil. Mačka Miki, mačja dama, ki je takrat štela že šest pomladi, ga ni dohajala z vsemi neumnostmi, ki jih je počel mačkon. Dnevi so postajali vse toplejši in maček Medo je sledil mački na vrt. Vse mu je bilo novo, ob prvem šumu je prestrašeno pobegnil v hišo. Hišna vrata so bila vedno odprta, saj se je le tako počutil varnega. Spoznavati je začel drevesa, plezal po njih, po vrtu tekel sem ter tja. Tudi na zemljo se dobro spozna, če skoplješ jamico za grah, jo ta zasuje.

 

Ko sta se mačka nekega sobotnega dopoldneva igrala, je na vrt prišel sosedov muc. Mačka je hitro prišla k njemu in se začela z njim igrati. Medo je le opazoval, potem pa zbral pogum in šel so Sivčka. Postala sta prijatelja.

 

Po dveh mesecih mačka rada obiščeta vrt. Igrata se. Maček je navdušen nad ptičjim petjem, ptice opazuje, a vedno jih sliši, da jih ne sme loviti. Toda ima kosmata ušesa. Vhodna vrata so še vedno odprta, da zbeži, ko meni, da se mu bliža nevarnost.

 

Bližali so se prvomajski prazniki. Mož v avto naloži pasji zaboj, nekaj igračk in se odpelje. Po štirih urah se vrne s kosmato kepico. Prinese ga v stanovanje. Postane zelo zvedljiv, mačka pa tudi. Piki in Medo spoznata, da imata novega kosmatega gospodarja, ki je nekako njune velikosti. Začne se igra.

 

Za praznike je lepo vreme. Ravno pravšnje za delo na vrtu. Toliko smeha je med člani družine, ko opazujemo psa in mačka. Igrajo se po vrtu, vse jim pride prav. Delam na vrtu. Nepazljiv gib in v križu nastane bolečina. Popoldne preležim. Nič boljše ni naslednji dan, zato se odpravim k zdravniku. »Počivati bo treba.« so besede zdravnice.

 

Mine dan, dva, bolečina v križu popušča. Z mačkami grem na vrt, igrata se, nato pa se skupaj vrnemo v hišo. Ob pogledu na pomivalni stroj, lučka na njem naznanja, da je opravil svoje delo. Odprem ga. Sklonim se, da bom vzela skodelico in jo položila v omaro. Zagrabim jo, toda še preden se zravnam, tako nad mano se po omari spušča kača. Bila sem čisto trda. Nisem več dihala, tudi z očmi se nisem upala zazreti proti kači. Srce je tako močno bilo, čutila sem ga za vratom, v nogah, toda bila sem čisto trda. »Kam naj grem? Kaj naj naredim?« Stojim pri miru. Za menoj so kuhinjska vrata, levo vrata pomivalnega stroja, ki so odprta, desno je stena. »Kaj sedaj?« Kača je pisana, premika se, leze po omari. Z mano je konec.

 

»Ne, ne smem kričati. Korajžna bom, pogledala bom kačo.« Počasi se ta bliža. Negibno stojim, potem pa le z očmi pogledam proti vrhu omare. Zakričim: »Medo. Ti si čuk.« Na vrhu omare sedi maček Medo, rep mu binglja po omari in ga veselo premika.

 

Krik je bil res grozen. Slišala sta ga mož in hči. Pritekla sta v kuhinjo, jaz pa sem še vedno negibno stala. »Kaj je? Zakaj si tako bleda?« so bila moževa vprašanja. »Poglejta gor. Mislila sem, da je kača.« Začeli smo se smejati. Maček Medo pa nas je le neumno opazoval in si mislil svoje.

 

Še vedno sem negibno stala. V obraz sem bila bleda, mož mi je pomagal, da sem sedla na stol. Hči mi je ponudila kozarec hladne vode. Šele po nekaj minutah sem se začela zavedati, kaj se je zgodilo. Začela sem se tresti. Bila sem zelo vznemirjena. Mož in hči sta bila okoli mene. Kot da se ne bi nič zgodilo je iz omare skočil maček. Sedel pred mano, me z navihanimi očmi pogledal in v njih so se iskrile zvezdice nagajivosti. Nagnil je glavo in me opazoval: »Le kaj ji je, hotel sem videti, kako pospravlja posodo. Ona pa o kačah, kakšnih kačah. Kaj pa sploh je to?«

 

Štiri leta so minila od kar imamo pri hiši mačka Medija. Življenje je zelo pestro. Pes Neron, ga je sprejel takšnega kot je, navihanega. Le muca Miki je ostala prava dama. Vsak dan poskrbi maček, da se nasmejemo. Ko pišem tole kratko zgodbo, leži v košari, ki sem jo prinesla iz trgovine. Ničesar mu ne uide. Kontrola pri hiši pač mora biti. Kot da bi vedel, da pišem o njem, se zame niti ne zmeni. Brezskrbno leži in sanja mačje sanje …