KAKO SO SE ZAČELA BARVATI JAJČKA

KAKO SO SE ZAČELA BARVATI JAJČKA

Nekoč, že dolgo nazaj, je za velikim gričem, v neposredni bližini treh rek, bila velika kmetija, na kateri je kmetoval gospodar Stanko. Imel je veliko kokoši in petelina Kikija, ogromno zajčkov, tri pisane mačke, kraškega ovčarja Nerona, ducat koz in kozla Kimija, prav toliko ovc in ovna Alfreda, pet konj, devet kravic lisk, poln svinjak prašičkov na čelu s prašičem Pupijem in oslička Trmoglavčka. Vsako leto so na kmetijo priletele lastovice.

Za kmetijo je bil velik travnik. Na njem je bila slastna detelja. Zajčki so se radi pasli na njej. Niso pa bili sami, mnogokrat so se jim pridružile koze in ovce. A, ko je detelje zmanjkalo, potem pa se je začelo veselje. Zajček Sivko je organiziral vsako leto nogometne tekme. Zajčki so tekali za žogo, se smejali, kotalili po travniku … Ostale živali so opazovale zajčke pri igri.

Neke nedelje zjutraj petelin Kiki hitro vstane, skoči na ograjo in veselo prepeva. Zbudi kokoške, ki vstanejo iz svojih gnezd in gredo urno brskati za hrano okoli kmetije. »Poglej, poglej … zajčki že igrajo nogomet«, so bile kokoši kramljale med seboj.

Ko je bilo sonce že visoko na nebu, kokoške gredo v kokošnjak. Takrat pa jih začne nagovarjati največja kokoš Belka: »Drage kokoške, kaj če bi tudi me igrale nogomet? Travnik za hlevom je velik, zajčki ne igrajo cel dan, dajmo igrajmo se še me.« Kokoške, grahaste, rjave in bele so se spogledale, pogledale so petelina Kikija, pograbile žogo in že stekle na travnik. Celo popoldne so igrale nogomet, zvečer pa utrujene legle spat.

Igranje nogometa na travniku je potekalo tudi ves naslednji teden. Prišel je petek. To ni bil kar navadni petek, bil je Veliki petek. Pa kokoška Belka sreča zajčka Sivka. Beseda da besedo, pogovarjata se to in ono o kmetiji, pa spregovorita tudi o nogometu. Ponosna kokoška Belka zabrusi zajčku Sivku:

»Me kokoške smo boljše v nogometu kot vi zajci.«

»Ne, to pa ne, mi zajci smo boljši. Nogomet igramo že zelo dolgo. Hitrejši smo na igrišču, igrišče pretečemo izredno hitro. Gole zabijemo tako hitro, da se mreža samo trese in trepeta pred nami.« reče zajec Sivko.

»Ne, pa ni res! Me kokoške smo boljše, spretno preigravamo in žoga je en, dva, tri v golu.« se brani Belka.

Iz glasnega pregovarjanja pride do glasnega kričanja med Belko in Sivkom. Gospodarjev pes Neron opazuje situacijo. Malo zagodrnja in si misli: »Rrrrr, posredovati bo treba …«

Prepir pritegne tudi druge živali na dvorišče. Opazujejo Belko in Sivka. »Če je pa tako,« reče Belka, »potem pa organizirajmo tekmo. Tisti, ki bo boljši bo zmagovalec in travnik bo uporabljal, kadar bo želel.«

Sivko premišljuje in reče: »Prav. Kakšna pa je nagrada, če mi zajci zmagamo?«

Kokoška Belka premišljuje in nato reče: »Vsak zajec dobi koš jajčk.«

Kmet Stanko opazuje skozi okno. Zmaje z glavo in si svoje misli. Belka in Sivko si podata perut in tačko ter odideta vsak svojo pot.

Naslednji dan, točno opoldne, ko petelin Kiki najglasnejše zakikirika se zberejo živali iz farme na travniku in opazujejo nogometne igralce. Za nogometnega sodnika izberejo psa čuvaja Nerona.

Neron pogleda petelina Kikija, ta zakikirika in začne se tekma. Žoga je sedaj na eni strani igrišča, sedaj že na drugi in tako dalje, dalje, dalje …

»Hov, hov, hov … Bravo kokoške, gol za vas. Rezultat je 1 : 0.« reče sodnik Neron.

Ni bilo treba dolgo čakati in kokoške dajo še en gol. In čez nekaj minut še enega. Ob polčasu kokoške vodijo s 3 : 0. Zajci nekoliko osramočeni, s sklonjenimi glavami zapuščajo igrišče. Ko pridejo v garderobo jih zajec Sivko nagovori: »Dragi moji prijatelji, ste med tekmo kdaj pomislili na velik zelen travnik, pol slastne detelje? Ste pomislili na vaše polne trebuščke? Če bodo kokoške zmagale, detelja ne bo več tako slastna, kot je bila nekoč in trebuščki ne bodo več tako hitro polni …«

Še preden je zajec Sivko dokončal stave so zajci planili pokoncu in začeli kričati: »Mi bomo zmagovalci, mi bomo zmagovalci …« Popili so malo vode in se vrnili na igrišče.

Gledalci ob igrišču so kar ostrmeli, zajci so preigravali, tekali za žogo in gol pri kokoškah je bil stalno poln žoge. Minila je 90 minuta in petelin Kiki je zakikirikal in pes Neron je dal znak za konec igre. O rezultatu raje ne bomo pisali, tako so bile kokoške močno poražene.

Sodnik Neron pokliče k sebi kokoško Belko in zajčka Sivka. »Tekma je končana, rezultat govori zajcem v prid. Izpolnit bo treba obljubo,« reče sodnik. Kokoška Belka kima z glavo, čestita zajčku Sivku za uspeh in mu čisto po tiho reče: »Čez eno uro dobite jajčka.«

Ni še minila ena ura, ko nekatere kokoške prinesejo, druge pa pripeljejo jajčka zajčkom. Zajci imajo ogromno jajčk. Najmanjši zajček Mini skače od veselja in kriči: »Zajčki smo zmagali, jajčka smo dobili … Zajčki smo zmagali, jajčka smo dobili …« Kar na enkrat utihne in reče: »Boter Sivko, kaj pa bomo s tolikšnem številom jajc?«

Zajci se spogledujejo. Odkimavajo z rameni. Opazujejo jih druge živali na kmetiji, opazuje jih gospodar Stanko. Vsi strmijo vanje, le kokošk in petelina ni nikjer. »Boter Sivko, pobarvajmo jih, vsak zajec naj pobarva jajca s svojo barvo in naredi vzorec, ki mu je najbolj všeč.«

Gospodar Stanko kima z glavo. Nič ne reče, le kima z glavo. Zajec Sivko stopi pred ostale zajce in jih povpraša po ideji zajčka Minija. Zajci prikimavajo, nato pa se hitro razbežijo v svoje prostore, prinesejo barve in čopiče ter pridno barvajo jajca. Po petih urah dela so bila jajčka pobarvana. Zajci so jih prinesli na dvorišče, prišle so živali s kmetije in jih občudovale.

Zajček Sivko hodi po dvorišču gor in dol. Pa spet gor in dol in … glejga zlomka, zaleti se v gospodarja Stanka. »Oh, oprosti, nisem te videl. Zaskrbljen sem. Ne vem, kaj narediti z vsemi temi jajci.«

»Sivko, poglej, jutri je nedelja. Praznik je. Razdelite zajčki jajčka med živali na kmetiji. Srečo je treba deliti, naj se vaše zmage veselijo vse živali. Pa le glej, da na kokoške in petelina ne pozabiš.«

Zajček Sivko je presenečeno pogledal. Nasmehnil se je. Hop, hop, hop … skočil do svojih prijateljev in jim nekaj prišepnil na uho. Zajčki so začeli skakati od veselja. Živali na kmetiji so gledale, a ničesar razumele.

V nedeljo zjutraj, ko je petelin Kiki že zakikirikal, so zajčki prehiteli iz svojega prostora in začeli deliti pobarvana jajčka med živali. Na dvorišče je prišel gospodar Stanko in zagledal veselje, ki je zavladalo na dvorišču.

Od tiste nedelje dalje se pobarvanim jajčkom rečejo pirhi. Kokoške jih pridno znesejo, zajčki pobarvajo in jih delijo za radost prazničnega dne. A, le mi vemo, kako je bilo nekoč in ta običaj traja še danes. Zajčki in kokoške pa še dan danes igrajo skupaj nogomet, a brez stave. Tisti, ki ima čas, pa naj le obišče gospodarja Stanka in videl bo srečne živali na njegovi kmetiji …