KAKŠNA MODA

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Ljubljana, je aprila 2020 in nato ponovno julija 2020, objavil Literarni natečaj ŽLAHTNE MISLI V MODRI IN SREBRNI KOPRENI 2020, z naslovom ČAS NOVEGA ŠTETJA. Na njem so sodelovali posamezniki s svojimi literarnimi, dramskimi ali poetičnimi deli. Minka je sodelovala z literarnim delom z naslovom KAKŠNA MODA. Pa si preberimo, o kakšni modi piše ...

KAKŠNA MODA

Sonce še ni dobro vzšlo, ko se je Ferdo že prebudil. Počasi je odprl oči, a bila je tišina in sanje so bile še nedokončane, zato jih je zaprl in sanjal naprej. Povsem drugače pa je bilo v spalnici pri Janezu. Njega je zbudila budilka. Močno je zacingljala, a hitro jo je ugasnil, da ne bi prebudil žene. Naglo je vstal, se oblekel trenerko in na obraz dal zaščitno masko. Zbudil je Ferda in počasi sta odšla na jutranji tek. Ferdo je le debelo gledal Janeza in se spraševal: »Zakaj imam občutek, da je Janez danes drugačen?«

Povsem enaka zgodba je bila na drugem koncu vasi. Mojca se je že zgodaj zbudila, skuhala si je kavo, medtem ko je njen Miško še sladko spal. Potem pa je le napočil tisti trenutek, ko sta odšla skupaj v naravo. Počasi sta se sprehajala, šla mimo vaške cerkve, šolskega igrišča, ko opazita dve postavi nekje v daljavi. »Tole bo pa Janez,« si je Mojca dejala sama pri sebi. Miško je bil čisto tiho, le nemo je opazoval Mojco in bil na trenutke še v svojih sanjah.

Nekako na pol poti se prijatelji srečajo. Janez in Mojca prijetno klepetata, v ničemer nista zaostajala Ferdo in Miško. Klepet je bil vse daljši in daljši, potem pa Mojca pogleda na uro in ugotovi, da mora hitro domov, saj bi lahko zamudila konferenco.

Ferdo opazuje zbrano družbo. Vsi so tako srečni, toliko si imajo za povedati, toda današnji dan je drugačen. Opazuje Janeza, opazuje Mojco, opazuje Miška, a konča z mislim, da še na pol spi in je bolje, da se ne obremenjuje.

Ferdo in Janez pritečeta domov. Oba utrujena se zlekneta na stol, Janez pije sok kar iz tetrapaka, Ferdo pa ga le opazuje. »Zakaj je Janez drugačen?«

Mojca in Miško sta počasi nadaljevala pot. Mojca vsa zasanjana si mrmra pesem in kot bi mignil sta bila doma. Počasi se sezuje športne copate in se dolgo opazuje v ogledalu. »Ups, kaj pa je to,« se sprašuje Miško, »kakšna pa je danes Mojca?«

Janez se stušira, stoje poje zajtrk ter sede za računalnik. Pridruži se mu tudi Ferdo. »Oh, kakšen dolgčas si reče …« Počasi začne zapirati oči, še malo, samo še malo in oči bodo zaprte. Ne, ne sme zapreti oči. Pozorno mora poslušati, kaj pripovedujejo tiste osebe v računalniku.

Mojca si pripravi zdrav zajtrk. V skledo si natrosi kosmičev, čeznje prelije mleko in sede za računalnik. Miško jo le gleda. Sede za kuhinjsko mizo in jo od daleč opazuje. Mojca se smeji, se pogovarja, nekaj preklinja čez tisto škatlo …

Ura na vaški cerkvi še poldne ni odbila, ko se naši prijatelji spet srečajo v parku. Klepet je bil bistveno bolj živahen kot tisti zjutraj. Ferdo ogovori Miška: »Ti poslušaj, gledam jaz Janeza, pa mi je tako drugačen; gledam Mojco pa tudi ona je danes drugačna. Si morda tudi ti opazil kakšno spremembo na njiju?«

Miško posluša Ferda, gleda Janeza in Mojco, nato pa le odgovori Ferdu: »Ne, ničesar nisem opazil. A, veš kaj, imam občutek, da bolj slabo slišim, pa ne vem zakaj, ali pa si to le umišljam.«

Ni minilo niti tri ure, ko se naši prijatelji zopet srečajo. Janez in Mojca se veselo pogovarjata, Ferdo pa je zamišljen. »Kaj si tako zamišljen, da ne boš zbolel,« ga ogovori Miško. »Ne, ne, ne, ne bom zbolel; sem v dobri kondiciji, poglej kolikokrat grem na sprehod, tečem, telovadim, samo danes me dajejo skrbi.«

»Skrbi te dajejo, le zakaj? Poglej, kako lep dan je. Mene bi moralo skrbeti, ker bolj slabo slišim, pa sem se s tem že sprijaznil.« Še preden je Miško povedal, do konca, ga Mojca povabi na tek. Tečeta en kilometer, pa še enega in nato se končno obrneta. »Mojca, dovolj imam, dovolj imam, noge me bolijo, žejen sem …« Mojca ne sliši Miška, kot bi poplesavala po oblakih se njeno telo giblje po travniku. Miško pa počasi sopiha za njo.

Ura je bila pet popoldne. Janez sedi pred televizorjem in posluša informativno oddajo. Tudi Ferdo se mu je pridružil, a ni nič razumel. Nekaj govorijo o neki kronani glavi z imenom Virus in nekim čudnim priimkom s številkami. Ferdo zmaje z glavo in si misli svoje o teh kronanih glavah. Odide v spalnico, se zlekne na posteljo in zadrema …

»Ferdo, greva ven,« se sliši Janezov glas. »Ven, saj sva bila pred dva urama zunaj,« je ves nejevoljen Ferdo. Pa uboga Janeza in gresta spet proti gozdu. Ko se približata gozdu, na jasi opazita Mojco in Miška. Pridno telovadita. Ferdo si reče: »Kaj je danes s folkom, se mu je čisto zmešalo?«

Večer pri naših prijateljih je bil gledanje televizijskega sprejemnika, preklapljanja med programi, povsod same novice o kronani glavi Virus Kovid Devetnajst.

Ferdo in Miško bi že morala biti v postelji, pa gresta pred polnočjo spet z Janezom in Mojco na sprehod. Komaj imata še odprte oči, medtem ko se Janez in Mojca veselo pogovarjata. Pogovor ni bil predolg, zaželijo si lahko noč in odidejo vsak proti svojem domu.

»Tristo kosmatih medvedov. Kaj je narobe z Janezom? Danes je ponedeljek in je ostal doma, namesto da bi šel v službo. Ves čas sedi za računalnikom, kar ni zdravo. No, šel pa je kar petkrat, ne šestkrat, ne sedemkrat … ma, sej ne vem več, kolikokrat je šel na sprehod. Pa ves čas se srečuje z Mojco. Pa gledam jaz svojega prijatelja Miška, kaj je z njim, saj ni star, pa pravi, da ne sliši prav več dobro … Svet je zmešan,« konča svoje razmišljanje Ferdo.

Miško se pripravi na spanje, a preden želi zaspati, premišljuje o današnjem dnevu: »Ne vem, kaj je z menoj narobe; ne vem, kaj se dogaja. Mojca ne gre v službo, kar doma je, ni mi dejala, da bi imela dopust. Ferdo je čuden, Janez je čuden …«

Ferdo se že pripravlja, da bo legel, takrat pa kot strela z jasnega poskoči: »Že vem, že vem!« Steče proti vhodnim vratom, jih odpre in teče po vasi k Mišku. Tudi on še ni spal, odpre mu vrata in gledata si iz oči v oči. Ferdo ponosno reče: »Miško z nama ni nič narobe.«

»Kako misliš, ni nič narobe,« reče Miško.

»Tako, kot sem dejal. Z nama ni nič narobe. Si videl danes Janeza. Ves dan se mi zdi čuden. Tudi ti si dejal, da je s tabo nekaj narobe, da ne slišiš prav dobro.«

»Ja, in …«

»Si opazil Janeza in Mojco, da nosita nagobčnika …«

Miško poskoči pokonci in zakriči nad Ferdom: »Kaj si rekel? A, si zmešan? Nagobčnika?«

»Ja, Miško, nagobčnika,« reče ponosno Ferdo. »Nagobčnika sta imela, zato se mi je zdel Janez tako čuden, po navadi si zjutraj natakne le trenirko, danes pa je bil tako čuden … Ti pa Mojce sploh nisi slišal, pa s tabo sploh ni nič narobe. Ona nosi nagobčnik in zato se je ne sliši.«

»Nagobčnik nosita???« reče Miško začudeno. »Ferdo prespiva ta dan. Mogoče pa samo sanjava. Saj veš, da mi psi nosimo nagobčnike, ne pa ljudje. Ali pač, je to kakšna nova moda?«