KAŠELJSKO ZELJE

Članica Kulturno - zgodovinskega društva Rusalka je sodelovala na javnem natečaju za najboljšo zgodo z naslovom Zgodbe mojega kraja v organizaciji Mestne knjižnice Ljubljana. Objavljamo njen članek.

____________________________________________________________________________________

Kašeljsko zelje

Kmalu bo minilo 50 let, ko smo se z družino preselili v Zalog pri Ljubljani. Že prvo leto smo zvedeli marsikaj o kraju, njegovih posebnostih in običajih. Prvo pomlad smo pričakali z navdušenjem in si okolico našega doma prijetno uredili. Zasadili smo zeleno ograjo, na notranji strani pa posadili številne rože. Nekaj prostora je bilo tudi za majhen vrtiček. Cela družina je negovala ta majhen prostorček, ki smo si ga ustvarili ter se vedno znova in znova veselili, ko smo na vrtu uzrli nove cvetlice ali pa, ko je prišel čas, ko smo pobirali prve pridelke.

Naši pridelki niso bili veliki, toda bili so naši. Nanje smo bili nadvse ponosni. Ko se tako spominjam tistih časov, mi spomini odtavajo na tisti čas. Sedeli smo za mizo in jedli kosilo, ko me je najmlajši sin spraševal, če v juhi plava naš korenček. Kako ponosna sem bila, ko sem mu odgovorila, da je to zrastlo na našem vrtu. Tudi solata je bila nekaj posebnega. Ni bila velika, toda bila je naša, domača solata.

Ob nedeljah smo sedli v naš mali avto in se odpeljali na obisk. Enkrat k moji žlahti, drugič k moževi. Neke nedelje pa nas je pot zanesla k moji teti v Tržič. S teto in stricem smo se pogovarjali vse mogoče stvari. Skupaj smo odšli na sprehod proti Dolžanovi soteski in se proti večeru vrnili nazaj v Tržič. Teta je pripravila večerjo in preden smo odšli je pokazala še svoj vrt. Pohvalila se je s pridelki. Bila je vesela, ker ji je narava naklonila bogato letino.

Pohvalila se je tudi moja družina. Otroka sta pripovedovala o korenčku, pa o redkvicah in jagodah, jaz pa o solati. Teta je to naše bahanje poslušala, nato pa dejala: »V Zalogu ste, to je tam blizu Kašlja, kjer imajo znamenito Kašeljsko zelje, mar ne?«

Poslušali smo tetino pripovedovanje in tudi spraševanje. A, o zelju nismo ničesar vedeli. Kmalu smo se poslovili in odšli domov.

Minevali so dnevi in tedni, z družino smo uživali in prišla je jesen. Mož je odšel v trgovino in prodajalka mu je ponudila svežo zeljnato glavo. V tistem trenutku se je spomnil tetinih besed in dejal: »Je to Kašeljsko zelje?« Začuda je dobil pozitiven odgovor. Kupil je eno glavo in jo prinesel domov.

Za kosilo smo imeli zelje narezano v solati, jedli pa smo tudi sladko zelje. Bilo je dobro in okusno. Z možem naju je vedno zanimalo, kaj je posebnost tega zelja. Toda, da sva dobila odgovor na to vprašanje, je bilo treba še nekaj časa počakati.

Pozimi je mož večkrat v trgovini kupil kislo zelje. Vedno je bil odgovor enak, ko je spraševal po zelju. Bilo je Kašeljsko zelje.

Nekoč, ko smo se z družino vračali iz cerkve v Kašlju, smo naleteli na domačinko, ki je zelo zgodaj spomladi sejala semena v pokrito gredico z odsluženimi okni. Povedala nam je, da seje domače Kašeljsko zelje. Z možem sva se spogledal in vedela sva, da bova dobila končno informacijo o tem zelju. Domačinka nama je povedala veliko stvari o tem zelju. Baje je to seme nekoč na Kranjsko zanesel nek mladenič iz Holadnije. Toda, ko so ženske tu posejale seme v zemljo, ki je bogata, dovolj trdna in tudi dovolj vlažna, je to izredno dobro rastlo in postalo znano daleč na okoli.

Nato pa je nadaljevala: »No, ni vse samo to. Še marsikaj se je tu dogajalo s tem zeljem. Pripovedka pripoveduje, da je nekoč nad Kašljem stal velik grad. Lastnik gradu je rad hodil po svetu, doma pa je imel velikega zmaja, ki je čuval grad. Bil je velik in zelo hudoben zmaj. Marsikoga je v gozdu rad prestrašil, a bil je revež vedno sam. Zelo rad se je gledal v ribnik pod gradom in se pogovarjal sam se seboj, saj je bil prepričan, da je v ribniku še en zmaj. Nekoč pa je padel iz gradu direktno v ribnik. Zmočil se je vse do kosti, niti leteti ni mogel in zato je moral počasi hoditi proti gradu. A, preden je prišel domov se je zelo prehladil. Začel je kašljati in smrkati. Stanje se mu je ponoči še poslabšalo. Zjutraj je stopil pred grad, se zazrl proti Kašlju in začel kašljati. Kašljal je tako močno, da je vas razpihal na dva dela. Od takrat imamo zgornji in spodnji del Kašlja.

Domačini poslušajo to kašljanje in smrkanje en dan, pa drug dan. Veter, ki ga je povzročil zmaj, je pihal z vso močjo. Krajani so se bali in niso šli delat na polje. Potem pa se je eden od domačinov zmislil, da bi bilo dobro, če bi zmaju odnesli sod zelja. Vsaka hiša je prispevala nekaj kislega zelja in najpogumnejši vaški mladenič je zelje odnesel zmaju.

Pot se je vlekla po Kašeljskem hribu. Mladenič se je bal, kaj bo, ko bo prišel do bolnega zmaja. Vedel je, da ne bo nič dobrega. Počasi je stopal do zmaja in mu postavil velik sod kislega zelja tik pred njegove velike noge, nato pa jo je urno ucvrl po vznožju hriba. Ni se upal niti pogledati nazaj, kajti bal se je, da gre zmaj za njim. Toda, zmaj ni tekel za njim. Ogledoval je sod in nato s kremplji segel po zelju ter ga nesel v velika usta. Zelje mu je odgovarjalo in izpraznil je cel sod. Nato se je ulegel in zaspal. Spal je cel dan in celo noč ter, ko se je naslednje jutro prebudil, je bil zdrav.

Kašeljsko zelje je tako postalo znano daleč na okoli in po sadike hodijo v Kašelj iz številnih krajev. Tako je bilo nekoč in tako je danes. Zelje je čvrsto, glave so težke po nekaj kilogramov, sredica zelja je bela in rado se riba ter nato kisa. Če drži pripovedka, da je naše zelje ozdravilo tako veliko zverino kot je zmaj, je dobro tudi za ljudi.«

Ob pripovedovanju te pripovedke je obmolknila cela družina. Z zanimanjem smo domačinko poslušali in se dogovorili, da čez nekaj tednov pridemo po sadike. To se je res zgodilo in na našem majhnem vrtičku so poflancali prve sadike Kašeljskega zelja. Otroka sta zelje pridno zalivala in že konec septembra smo imeli prve glave zelja. Ni bilo težko nekaj kilogramov, toda bilo je naše.

Nekoč, ko smo se z družino sprehajali po starem delu Zaloga, nam je ena kmetica povedala, da je treba biti previden, s kakšnim gnojem gnojimo zemljo, kajti Kašeljsko zelje ima prav posebne zahteve. Zopet smo zvedeli nekaj novega. Na kmetiji Mulavčevih smo bili stalni obiskovalci, otroka sta želela gledati živali v hlevu, z možem pa sva rada kupila kaj domačega. Med drugim sva vsako pomlad kupila tu »karjolo svinjskega gnoja«. Domačini so dejali, da je ta gnoj pravi, za rast Kašeljskega zelja. To delamo pri naši hiši še danes in lahko rečem, da se nam to tudi obrestuje. Zelje zmeraj dobro obrodi.

Opisala sem vam prva leta našega vrtičkanja. Skozi leta smo pridobili še nove informacije. Zelje rade napadajo gosenice. Zoper njih se človek zlahka bori in to na povsem naraven način. Ko se zelje poflanca, je dobro, da se ga posuje s pepelom. Pa ni vsak pepel dober. Najboljši pepel je pepel, ki ostane od bukovega drevja. Tisti, ki radi sežejo po cigaretah, je dobro, da ostanke cigaretnega pepela primešajo bukovemu pepelu.

Kmet iz Zgornjega Kašlja pa je pripovedoval, da preden zelje na njivo posadijo, njivo potresejo s posušenim in zdrobljenim tobakom. To mrčesu smrdi in ga tako odganja, zelju pa to koristi in lepo raste ter dela velike bele glave, s katerimi se ponašajo domačini.

Minilo je mnogo let, ko smo bili z mojo družino pri moji teti in je pogovor nanesel na Kašeljsko zelje. Tokrat sem ji znala marsikaj povedati o njem. Kakor koli že, v vsaki pravljici je nekaj resnice in resnica je tudi to, da je Kašeljsko zelje nekaj posebnega. Je zdravo, polno vitaminov in prežene marsikatero bolezen. Če so to verjeli nekoč naši predniki, zakaj jim danes tega nebi verjeli tudi mi. Meni še danes sadike Kašeljskega zelja v majhnem vrtu izredno dobro uspevajo. Poskusite še vi, ne bo vam žal.