KDO KOGA

Petek popoldne. Utrujena pridem iz službe, sedem na kavč, stegnem noge in nepremično gledam v strop. Vesela sem nad življenjem: imam službo, dom, ljubezni osebe okoli sebe …

Iz torbice, ki sem jo pustila v predsobi, se oglaša telefon. Vedno glasnejši je. »Oh,« si rečem sama pri sebi. Vstanem in vzamem telefon v roko. Poklicala me je prijateljica. Pogovarjala se vse različne stvari in ker je poletje, je pogovor nanesel na dopust. Povedala je, da je že bila na dopustu. Imela se je lepo, čeprav je kar nekaj več denarja odštela kot je načrtovala. Tudi jaz sem se pohvalila, da bom šla kmalu na dopust. Pred tem pa moram urediti še vse potrebno gleda avta.

»Saj res, kakšen avto pa imaš,« mi je tako mimogrede vprašala prijateljica.

»Eno kovinsko škatlo na kolesih, s katero se furam sem ter tja,« sem dejala tako v šali in obe so se smejali. čeprav me njeno vprašanje ni zmotilo, je ona mislila z njim zelo resno. Seveda sem ji odgovorila. Toda, ko se je pogovor nadaljeval naprej, se nisem več čudila. Postala sem resna. Ni mi bilo vseeno, ko sem slišala, kako me ljudje ocenjujejo: po izobrazbi, delovnem mestu, avtu … Ker imam o tem svoje prepričanje, o plitkih ljudeh pa ne izgubljam besed, se nisem spuščala v poglobljeno debato.

Prišel je dan, ko sem odpeljala jeklenega lepotca na prvi pregled. Nič ni bilo narobe z njim, dolili so mu olje, pa tekočino za klimo … Mene pa je pot zanesla še do blagajne. Kar nekaj stotakov je bilo treba odšteti: zavarovanje, avtocesta, servis in še druge dajatve, ki pritičejo državi.

Poletje se je že nagibalo v jesen. Dopust je bil čudovit in ostal je nanj lep spomin. Spomnim se na prijateljico in jo pokličem. Bila me je vesela. Poklepetali sva o dopustu in takrat se je spomnila »šleve«, ki me je ogovarjala: »Se spomniš najinega zadnjega pogovora. Sem ti povedala za obrekovanja nekaterih, ki te poznajo. Živijo od zraka, za življenje jim plačujejo humanitarne organizacije; ti, ki imaš nov avto, to ni avto, ker nimaš Merčija; ti si plačuješ sama dopust, njim pa spet te organizacije … Koliko SMS pošlješ za pomoč ubogim?«

Bila sem kot okamenela. Nisem vedela, kaj bi rekla. Zavladala je tišina, nato pa mi je le uspelo reči nekaj besed: »Ti to resno?« »Seveda resno.«

Pogovor je trajal še nekaj minut, potem pa sem odšla spat. Nisem zaspala. Premišljevala sem. Spomnila sem se, koliko SMS pošljem, ker želim pomagati ljudem, ki pomoč potrebujejo. Nisem mogla zaspati. Po postelji sem se premetavala, proti jutru pa le zaspala.

Tudi naslednji dan nisem mogla, da iz mojih misli ne bi šli ljudje, ki pomoč »potrebujejo«. Zakaj se lažejo, kaj imajo od tega. Delovne dobe nimajo, ker se jim pač ne da delati, saj dobijo od državne pomoči; zastonj si privoščijo dopust; humanitarne organizacije poskrbijo za njihovo hrano in oblačila … Državljani pa nasedamo njihovim prevaram. Imelo me je, da bi prijavila nepravilnosti. Ne, nisem mogla, nisem. Ne zaradi teh oseb, ki imajo ime in priimek, pač pa zaradi njihovih družinskih članov. Zaradi nedolžnih pogledov otrok, staršev …

Spomnim se Tednika na nacionalni televiziji, kjer je novinar pozval za pomoč očetu, ki se znašel v stiski. Dobil je denar, pa si je kupil jahto. Kaj mu je pomagalo, ker ni imel pameti in jo je prijavil v slovenski luki. Pa so na njegova vrata potrkali dacarji. Ja, tudi one ženske se spomnim, ki je prosila za svojega bolnega otroka. Dobila je denar nas državljanov, pa si je želela kupiti drage škornje. Tako pri sebi si rečem: »Kaj smo ljudje res tako neumni?«

Vem, da so ljudje, ki rabijo pomoč, pa je ne dobijo. Skromno živijo v svojem trpljenju in bedi. Garajo na zemlji, da preživijo sebe in svoje. Še več je takšnih, ki nimajo svoje zemlje. Garali so v tovarnah, danes pa dobijo bore majhno pokojnino. Prepričana sem, da ti ljudje ne stojijo v vrstah humanitarnih organizacij. Ne, tam se znajdejo tisti, ki »se znajdejo«. »Znajdejo?« Pa se res znajdejo? ne Ne znajdejo se. To tako izmečki človeške rase, vsakršnega prezira vredni. Zaradi takšnih iz mojega telefona ne bo več SMS sporočil, da darujem evro, pet evrov … Tudi oslu, ki je šel večkrat na led, se enkrat udre in ledena voda ga strezni. Mene je.

Spet je poletje. Obveznosti imam do jeklenega konjička. Spet. Na obrazu se mi nariše nasmeh. V očeh so žarki sreče. V denarnici imam denar. Zaslužila sem ga s svojimi rokami, s svojim znanjem. Ni mi treba lagati, lahko stopim do blagajne in plačam dajatve. Svobodno se vozim iz kraja v kraj. Ni mi mar znamke avtomobila. Imam prevozno sredstvo, kaj me brigajo drugi ter njihove pokvarjene in bolne frustracije. Stopim na vrt, naberem zelenjavo, skuham kosilo … Ponosna sem. Pogled se mi postavi na telefon. V medijih so še vedno povabila k pomoči. Toda moj telefon molči, ni več sporočil, da darujem. Spametovala sem se. Končno. Končno mi tudi izobrazba koristi, da sem spregledala pohlep okoli sebe.

Nasmehnem se. Moj dopust bo letos daljši. Ne zaradi drugih, zaradi moje pameti in mojih rok. Hudo mi je, da tisti, ki rabijo pomoč, te ne dobijo. Ne dobijo jo zaradi poštenosti in ponosa, ki ga nosijo v svojem srcu, to pa izkoriščajo pokvarjene osebe. Žal smo takšna družba. Žal. Pomagala pa bom tistim, ki si pomoč zaslužijo, brez »sms posrednikov«.

… sedem v avto in se odpeljem na dopust …