Kje skriva se poštenje ...

Bilo je pred leti, ko sem spoznala direktorja zasebnega zavoda, ki se ukvarja s kulturo. Počasi je stopal na pot organizacije prireditev. Tuje mu je bilo pridobivanje finančnih sredstev iz različnih proračunov. Ni se dobro znašel, zato je iskal informacije in pomoč pri osebah, ki jih vodimo društva. Marsikaj sem mu razložila, kako je bilo, ko je društvo stopalo na podoben pot, kot njegov zavod. V prihodnjih letih se je sodelovanje med zavodom in društvom poglobilo. Zavod je dobil nove člane in se širil, prav tako njihova kulturna ponudba.

Leta pa so tekla in tekla. Bilo je spomladi, ko sem se povabil na kulturno prireditev, ki bo v jesenskem času. Za prireditev povem članom društva in nanjo se je odzvalo pet oseb. Prišel je jesenski čas. Odpeljali smo se na drug konec naše domovine, kjer je bila čudovita kulturna prireditev. Za tako dolgo pot smo si nočitev rezervirale v apartmaju. Naslednji dan smo si ogledali kulturne znamenitosti in se proti večeru odpeljali domov. Vsi veseli in srečni, da je bil za nami kulturno doživet vikend.

Pa je bilo res tako? ne Zbudili smo se v sončno ponedeljkovo jutro. Eni člani društva smo odšli v službo, drugi so imeli obveznosti doma. Ni še ura v zvoniku odbila poldne, ko me je presenetil klic, kaj je bilo narobe čez vikend. Bila sem nadvse začudena. Gostiteljico tega kulturnega dogodka sem pomirila, da je bilo vse čudovito, da nas je bilo vseh pet oseb nadvse zadovoljnih. Nato pa … Omenila me je oseba, članica društva, ki je bila doma, saj je imela obveznosti. Zgrozila sem se, se je organizatorka dogodka opravila, za vse klice, pisanja in psihične izpade te osebe.

Telefon pa ni prenehal zvoniti. Klicale so me članice društva, ki so bile na tem dogodku. Bile so jezne na svoji kolegici, ki je objavila kup laži na socialnih omrežjih. Poklicala sem jo. Dvignila je telefon in se delala, kot da ni nič. Sledilo je soočenje, ostala je brez besed, nekaj je še sikala, a ni vedela, kako bi prekrila laž. Opravila se je, zbrisala komentarje v zapisih na socialnih omrežjih, a krivica je bila že storjena.

Tega leta smo bili člani društva povabljeni na občni zbor društev, ki jim je prioriteta ohranjanje dediščine. Na občnem zboru je bilo prijetno vzdušje. Njihovi pevci so prepevali ljudske pesmi, brala se je poezija … Sprejeli so novo vodstvo. Nekaj ​​naših članov je postalo njihovih podpornih članov. Zavedali smo se, da skupaj lahko še več naredimo za kulturo. Kulturo? Ne, tu ni bila v ospredju kultura, tu se je šlo za premoč, nadvlado, poniževanje šibkejših in starejših. Ljudje so začeli množično izstopati. Širile so se laži in podporni člani smo temu društvu pomahali v slovo.

Kaj je ostalo od laži? Pet ducatov članov je odšlo iz društva. Ostalo je vodstvo. To pa je podiralo vse ovire. Laž je bila gonilna sila. A, kaj ko se tudi to hitro prepozna. Spomnim se misli o laži in resnici: »Ko laž pogumno hodi po svetu, resnica šele obuja čevlje.« Tudi tu je bilo tako. Resnica si je obula čevlje. Na dan so prišle vse laži vodstva tega društva; neupravljeno pridobljen denar se je vračal k izviru … Kolikokrat se vprašam, če je tega bilo treba …

Pomlad se je tega leta poslavljala in prihajalo je poletje. Član zavoda, ki sem ga omenila na začetku tega pisanja, je posredoval povabilo na natečaj. Prejeli so ga vsi člani našega društva. Prijavili so se in bili vsi prijavljeni tudi izbrani. Kako lepo. Sreča in veselje sta prevevala med člani. Pripravljam vse potrebno za odhod na zaključno prireditev. Pogledam to povabilo, na njemu nevladne organizacije, ki jih ne poznam. Pokličem direktorja zavoda. Ne vem, kdo je bil bolj presenečen: on ali jaz. Počutila sem se tako neumno, ponižano … Še njemu sem posredovala vabilo. Skupaj sva ga gledala in se čudila. Kasneje je povedal, kaj je zakuhal nekdanji člani zavoda. Bilo mi je nadvse hudo. V meni so se pojavljala vprašanja brez odgovorov: zakaj nisem preverila, zakaj ... Kako naj sedaj vse to razložim mojim članom ? Naj jim lažem, naj zabodem nož v hrbet prijatelja …

Ne vem, če je to osebo pekla vest. Mene je. Mene, ki sem naivno verjela v poštenje ljudi in bila prevarana. Res je Laž potovala, ko si je Resnica obuvala čevlje, a Poštenje je pomagalo Resnici premagati Laž. Sklican je bil sestanek, na katerem so se odzvali vsi člani društva. Povedana jim je bila resnica. Počutili so se opeharjene …

V torbici je začel zvoniti telefon. Prvič, drugič, tretjič … Oglasim se. Klicala me je prijateljica, ki je organizirala proslavo. Želela je, da moje članice pridejo nastopat. Na obraz se mi je narisal nasmeh; v družbeno sobo je posijalo sonce … V začetku julija smo odšli člani društva na to proslavo. Imeli smo se nadvse lepo.

Le kam se je skrilo Poštenje? Ali pa morda boljše vprašanje: Zakaj se je skrilo Poštenje? Morda zato, da smo spoznali Laž in Resnico.

… in sonce spet toplejše sije …