Ko preprosto ne moreš več ...

Vedno več poslušamo glas raznih strokovnjakov, ki govorijo o izčrpanosti. Izčrpanosti človekovega telesa, ki dela in dela, ne da bi se ustavil in si rekel, da je dovolj. Izčrpanost ne vodi do uspeha, vodi v iztrošenost človekovega telega in ko to omahne, je preprosto preveč in treba se je iti zdraviti.

Vendar pa to lahko preprečimo. Toda kako? Zadnji dve leti sta za človeštvo bili izjemno drugačni, delo v službah smo zamenjali z delom na daljavo. Tisti, v službah, pa so delali bistveno več. Nalagalo se jim je nove zadolžitve, niso rekli ne, saj delo je bilo treba opraviti, zato se je delalo še več. A, napočil je trenutek, ko preprosto ne moreš več … Ob sončnem dnevu sanjaš, kako se boš naspal, kako boš nekam odšel, kako boš pozabil na vse, kako …

Končno napoči dopust, ko bi moral uživati, se sprostiti, takrat omahneš … Ne moreš več, telo potrebuje počitek, spanec … Želimo sesti na kolo in se odpeljati med zelenimi travniki, njivami polnih žit, toda energije ni … Kje smo jo izgubili, saj smo bili ves čas aktivni, je vprašanje, ki si ga mnogokrat zastavimo … Telo pa ne zmore … Izčrpano je.

Sesti v avto in se odpeljati … Nekam, kar nekam, samo daleč od doma, daleč od dela, daleč … Bežimo, pa ne vemo kam. Samo da gremo, da se spočijemo. Že na poti se ustavimo v nepreglednih kolonah, na betonskih cestah, pregret asfalt, nervoza v avtu, klima … Vse to človeka spravi še bolj v slabo voljo … Kdaj pridemo na cilj? Začnemo si umišljati, kako se bomo spočili, kako ne bomo nič delali … Pa je res tako?

Ne! Ko pridemo na cilj, si želimo hotelsko sobico urediti zase, gledamo na uro, kdaj bomo šli na kosilo, kdaj na večerjo, kdaj na sprehod, kdaj … kdaj … kdaj … Nikoli ne izprežemo svojega bremena, pred katerim bežimo …

Zakaj?

Tolikokrat se nam zastavljajo vprašanja, pa nanje nimamo odgovorov. Zakaj? Ne naredimo si načrta, sedimo se mizo in si naredimo načrt, preprost zapis, kaj bomo danes, jutri … Začnimo živeti dan, spočijmo si, bodimo trenutek sami, uredimo si misli …

Začnimo živeti, danes, v tem trenutku … Ko obležimo, ostanemo sami, odvečni za družbo, ta nas pozablja … Stopimo iz ukleščenosti norega sveta, ta se bo vrtel tudi brez nas. Začnimo gledati z očmi, začnimo biti, zato smo ustvarjeni in naše telo ni jekleno, to kar mu bomo nudili, to nam bo vračal …

Počitnice so tu, izkoristimo jih zase, za počitek, delajmo to kar nas veseli, kar nas navdihuje … Vzemimo si čas za srečo, za nasmeh na obrazu … Ni pomembno ali imamo na sebi lanske kopalke, pomembno je razigrano srce, nasmeh na obrazu, otroška nagajivost … Bodimo to kar smo, upajmo si sanjati ob belem dnevu, pobegnimo nekam kjer bomo lahko kričali, se smejali, skakali in bili samo ljudje …