Ko pride trenutek miru ...

Kolikokrat si želimo miru; čas, ki bo samo naš ... S takšnim naslovom se je letos prijavila Minka na natečaj Društva Sinica.

KO PRIDE TRENUTEK MIRU …

Minka Jerebič

V spalnico še niso pokukali prvi jutranji žarki, ko se po ulici že sliši govorjenje ljudi, ki se odpravljajo na delo. Zvoki avtomobilov niso prizanesljivi do tistih, ki jih želimo še spati. Potem pa se kazalca na uri pomakneta navpično: eden gleda številko 12, drugi 6. »Oh, vstati bo treba,« si rečem tako sama pri sebi. Še nekaj trenutkov in pričenjajo se vsakodnevne aktivnosti. Nato sledi pogled na koledar. Začel se je dopust. Končno. Do pakiranja je še nekaj dni. Te proste dni pa je treba izkoristiti za počitek.

Stopam proti gozdu. Po mali, namišljeno shojeni potki, od jutranjih sprehajalcev, se približam gozdu. Vabi me vonj mahu, številčno cvetje in listje na drevesih me spremlja s prav posebno melodijo. Tako zasanjana sedem ob deblo nekočga hrasta. Naslonim se nanj. Zazrem se v krošnje bližnjih dreves. Sončni žarki želijo pokukati preko kuštravih dreves, a ta se mu spretno izmikajo. Nagajivi vetrič poskrbi za šelestenje listja in magične prizore na oblačilih dreves. Vse je tako nebeško lepo, da človeka ponese v domišljavi svet, tam nekje preko številnih voda, gozdov in travnikov …

Razdalja. Kolikšna je razdalje med namišljenim svetom in resničnim. Sploh obstaja razdalja ali gre le za poimenovanje, ki si ga je omislil človek, ko se je podal od ene točke do druge. Matematiki bi razdaljo nizali v metrih. Fiziki bi razpravljali o težnostih teles in njihovi hitrosti, ki se premikajo od enega kraja do drugega. Seveda ne bi pozabili na več ovire, ki jih srečamo na teh poteh. Ehhh, kako zanimivi bi bili šele kemiki, da o biologih sploh ne govorim. Vsi ti znanstveniki so potrebni za človekov obstoj. A kaj se razdalja pri dveh osebah, ki se imata neizmerno rada. Razdalje ni, vse se razblini, ko nastopi prava ljubezen. Z mislimi sta dve osebi tako nepretrgoma povezani, ne glede na to, da sta morda tisoč kilometrov narazen. Seveda se ne govori samo o ljubezni med dvema osebama, lahko govorimo tudi o ljubezni staršev do svojih otrok. Zanje smo pripravljeni vse narediti in najti nemogoče rešitve, vse zaradi ljubezni do njih. Tu nikoli ni vprašljiva razdalja.

Ko pride trenutek miru, da lahko ob belem dnevu sanjamo, se začnem spraševati, ali razdalja sploh obstaja. Morda pa je to le neki pojem, ki ga tako imenujemo. V resnici razdalj sploh ni, kamor koli se obrnemo in kamorkoli nam seže pogled ali pa stopi naša noga, vedno gremo naprej in premagujemo razdalje. Vse je v naši zavesti ali podzavesti. Ko imamo namen nekaj brezpogojnega storiti, je to kot ljubezen, ki potuje s svetlobno hitrostjo in premaguje vse namišljene razdalje.