Kratke in jedrnate za male junake

Kratke in jedrnate za male junake je zbir kratkih pesmi, katerih je Antonija Jereb, ki že dalj časa poleg poezije za odrasle, piše tudi poezijo za naše najmlajše. Za zbir teh pesmi bi lahko dejali, da imajo rdečo nit, ki se nanaša na prijateljstvo. Morda avtorica, ki je zbrala te pesmi, se ni niti zavedala, kako globok pomen imamo. Skupaj se bomo sprehodili po poti kratkih in jedrnatih pesmic za naše male junake.

Kaj je prijateljstvo? Je vez med dvema osebama, ki se spodbujata, da jima je vse na svetu lažje ... Tako bi lahko dejali za prijateljstvo med Antonijo in Minko. Antonija je avtorica pesmi, Minka pa jih je opremila s fantazijskimi slikami. Prva pesem govori o prijateljstvu med muho in pajkom. Muha pajka draži s svojo radoživostjo, medtem ko pajek, miren in moder po karakterju, le mirno opazuje muho in si misli svoje. Tako je turi pri ljudeh, zlasti ko govorimo med dvema osebama, kjer je ena starejša in druga mlajša. Starejša je bogatejša z znanjem in izkušnjami, mlajša pa zaletava in ne misli na posledice ...

Kako dobro je imeti prijatelja? Kajti nikoli ne veš, kdaj potrebuješ zaveznika. Tako kot mali oblaček, ki ima za prijatelja strička Vetrčka ... Tako je tudi v življenju. Nikoli ni dobro imeti le enega prijatelja, kajti nikoli ne veš, ali bo ta prijatelj bil tudi prijatelj, ko se boš znašel v nesreči. Mali oblaček je imel poleg svojega prijatelja velikega oblaka še veter za prijatelja. Ko ga je rabil, ga je poklical na pomoč in ta se je takoj odzval in prijatelju pomagal pri igri ...

Če v prijateljstvo pihne sapica dvoma, nekdo ostane brez pokrivala, ki ga išče in išče ... nič ni več tako kot je bilo nekoč ... tudi pri Hrastovih ... Povsem enako je pri ljudeh. So ljudje, ki so rojeni, da razdirajo prijateljstva. Pravega prijateljstva ne moreš kar razdreti, kajti če je le-to iskreno. Človek se velikokrat znajde na preizkušnji. Takrat spozna pravega prijatelja, ali mu ta pomaga, ali pa mu obrne hrbet in se skupaj z drugimi smeje prijatelju, ki trpi ...

Prijatelj, prijateljstvo ... kdaj najbolj potrebuješ prijatelja? Ko se znajdeš v stiski ... Pogled v nebo ... Kot golob, tudi človek potrebuje več prijateljev. Golob ne more brez dežja, ki napolni luže z vodo, kjer se odžeja in se umije, kot ne more brez sonca, ki mu daje elan za življenje. Človek rabi prijatelja za klepet, za zaupanje in rabi prijatelja za veselje ...

Mnogo je ljudi, ki imajo prijatelje le zato, da jih izkoristijo. Toda vedno je tu Mati Narava, ki bdi nad pravičnostjo. Za to razmišljanje je še kako na mestu misel, da če ne želiš prijatelju dobro, mu ne želi niti slabo. 

Veter piha tam s planin, Zima mu grozi, da prišla bo v dolino in pometla vse smeti ... mala veverica pa ... ups, zalogo treba bo pripraviti, zima dolga se obeta, da s prehrano ne bo skrbi ... Včasih že narava opozori človeka, ali ima pravega prijatelja, ali ne. Takrat si ne zatiskajmo oči, stopimo korak naprej, morda je boljše, da se s prijateljem pogovorimo in gremo vsak svojo pot, kot pa da vztrajamo na namišljenemu prijateljstvu ...

Kaj pa ob tem času počne velika družina mravelj tam v gozdu ... Človek ima enega prijatelja, ima dva prijatelja, ima več prijateljev. Kakšne so medsebojne vezi, so pri posameznih prijateljstvih povsem različne. Z nekaterimi smo si v boljših odnosih, kot z drugimi; s tretjimi smo le "navidezni" prijatelji; z drugimi smo prijatelji "le tako na daljavo". Največje prijateljstvo pa ima človek v svoji družini. Tu se lahko skrijemo pred vso okolico, jim zaupamo, poklepetamo in se imamo lepo ...

hm, hm ... kdo je komu prijatelj in kdo je komu sovražnik? Je veter sovražnik drevju, ki ga slači, ko močno piha, ali je prijatelj in zaveznik miškam, ježem, vevericam ... ko si pripravljajo dom za zimsko spanje? Je mar veter sovražnik ljudem, ko gosto meglo razpihava? Veter je prijatelj ljudem, ko močno piha in se toplo oblečemo ter novo garderobo razkazujemo ... So sploh sovražniki na svetu ... Zanimivo razmišljanje. So vsi ljudje človekovi prijatelji, so jim tujci, so jim sovražniki. Človek je človeku prijatelj, če mu ne moreš pomagati, je bolje, da se obrneš in greš proč, kot pa da si mu sovražnik ...

Včasih se zgodi, da ti prijatelj ponagaja. A, to ni dobro, kajti prijatelj ima lahko še močnejšega prijatelja, ki mu stopi v bran in ... Tako se lahko človek hitro znajde na razpotju, komu verjeti: resničnemu prijatelju ali močnejšemu. Včasih je preprosto že to, da sprejmemo pravilno odločitev, da počakamo trenutek, premislimo in se odločimo. Morda se v tem času stvari kar same rešijo. Takrat pa spoznamo prijatelja v pravi luči ...

Zunaj sneži ... pa se še spomnimo jeseni; nagajivega vetriča, ki se je šel frizerja, pa ... dvigoval pelod, ki ga je raznašal po okolici ... In mi imamo prijatelja, ki je astmatični bolnik in rabi pomoč. Znamo takrat priskočiti prijatelju na pomoč in mu pomagati, ali se preprosto obrnemo stran. Pravi prijatelj nikoli prijatelju ne obrne hrbta ali dela zase za njegovim hrbtom. Pravi prijatelj da svoje življenje pred lastno korist in pomaga prijatelju, ko ga ta potrebuje ...

Vse se zgodi z razlogom. V deželo pride jesen, zapihlja vetrič, ki raztrosi listje vse povsod. Največ ga pade okoli drevesa, kjer je rastlo. Listje se tako zahvali drevesu, da ga je varovalo vse od pomladi, ko je vzbrstelo, preko poletja do jeseni. Listje jeseni s hvaležnostjo se prikloni drevesu, na katerem je rastlo in mu omogoči toplo odejo preko zime ... Le kdo ne bi poznal pregovora, da prijatelja spoznaš v nesreči. Ne bi bil to pregovor, če v tem ne bi bila resnica ... Takrat spoznaš pravega prijatelja, neiskreni prijatelji odidejo že prej, kot list z drevesa, ki se prepusti vetru ...

Ko se znajdemo sami, napeto poslušamo, kaj se v okolici dogaja. Vsak šum nas zmoti. Sprašujemo se, ali nas, kdo opazuje, kdo gleda, hodi kdo za nami ... Strah nas je, strahu pa sploh ni. Kako nam je toplo pri srcu, ko ugotovimo, da smo se prestrašili le drobcene miške, ki se je skrivala pod odpadlim listjem ... Tako je tudi med prijateljstvom, če med prijatelji vlada le kanček dvoma, strahu, bojazni ... takrat se moramo zavedati, da smo sami, da prijateljev nimamo, kajti če bi imeli prijatelja, potem dvomov ne bi bilo ...

Kolikokrat se človeku zgodi, da misli, da se mu je svet obrnil na glavo. Najboljši prijatelj počne neumnosti, drugi se še zmeni ne zate, včasih imaš občutek, da predmeti govorijo ali delajo svojo zgodbo, ti pa se počutiš tako majhnega, tako nepomembnega. Ko se človeku to zgodi, takrat je najboljše, da zajame sapo, sede, zapre vrata za seboj in si vzame čas za razmislek. Svet se vrti naprej, morda pa smo bili na napačni poti in srečali napačne prijatelje. Pojdimo vsak po svoji poti, bodimo vsi srečni in se ne obremenjujmo s stvarmi, ki nas ne povezujejo ...

Prijetne otroške pesmice in globoko razmišljanje o prijateljstvu in prijateljih. Vsakdo mora imeti nekoga, ki ga ima rad, kateremu se lahko zaupa, s katerem se smeje, ko mu je lepo in s katerim se joka, ko mu je hudo. Življenje človeku nameni veliko prijateljev; nameni jih zato, da spoznavamo, kdo smo in kaj želimo ter nas premetava po valovih razburkanega morja, da se iz vsake lekcije kaj naučimo. 

Živelo prijateljstvo!

Pesmi zapisala: Antonija Jereb

Ilustracije: Minka Jerebič