Križniki na vzhodu Ljubljane

Prve bolnišnice so se začele pojavljati v Ljubljani v visokem srednjem veku (9. do 11. stoletje). Imenovali so jih špitali. Sprva je bila njihova funkcija povsem drugačna, kot si to danes predstavljamo oziroma primerjamo s klasično bolnico. V takem špitale so sprejeli osamljene, ostarele in onemogle meščane, pa tudi najdenčke in sirote.

Špitale so ustanavljali cerkveni dostojanstveniki, premožni meščani in posvetni dostojanstveniki. Najstarejši špital v Ljubljani je bil Križniški hospital, ki ga je leta 1282 postavil red križarjev.

Nastanek nemškega viteškega reda sega v 12. in 13. stoletje. V letu 1118 so nemški vitezi romali v Jeruzalem. Na poti so postavljali zavetišča za uboge, bolne in onemogle, pa tudi za svoje viteze, ki so se lahko spočili od dolge in naporne ježe. Največ preko poti je bilo iz nemških dežel Prekmurja proti Jeruzalemu.

Svoj pečat pa so pustili križniki tudi na vzhodu Ljubljane, zlati v obrečnem naselju Gostinca. Že v 15. stoletju se tu omenja zaselek kot hospic – kjer so počivali utrujeni brodarji in brodniki ter tovorniki na poti, ki je vodila proti Zasavskemu hribovju. Ne ve se natančno, ali gre tu za cesto pot ali že za rečno pot, kjer so ladje vlekli proti toku.

V zapisih se pojavlja letnica 1423, da so postavili križniki svoj hospic v Gostinci. Tu so se omenjeni dostojanstveniki zadrževali nekako 30 let, nato pa na tem delu občine za njimi izgine vsaka sled. Po iskanju arhivskega gradiva, naj bi hospic v sredini 15. stoletja preselili »preko reke«, torej v Dolsko. Tu se zastavi vprašanje: »Kam v Dolsko?«

Župnijsko cerkev sv. Helene prvič omenjajo listine iz leta 1495. Prvo cerkev na tem mestu so zgradili lastniki graščine, ki stoji pod cerkvijo. Po izročilu je grad postavila graščakinja Helena, ki je tako postavila tudi grajsko kapelo na čast svoji zavetnici Sv. Heleni.

Izročilo pravi, da je njena hči Agata dala postaviti pokopališko kapelo na čast Sv. Agati. Okoli nje je nastalo pokopališče za prebivalce graščine, kasneje pa tudi za vasi Dolsko, Petelinje, Kamnica, Sv. Helena, Laze in Senožeti ter Klopce. Župnija Sv. Helene je prvotno spadala v pražupnijo Mengeš. Ko pa je bila ustanovljena župnija v Dolu, je bila pridružena tej župniji. Leta 1784 je postala Sv. Helena samostojna duhovnija. Imela je svojega duhovnika, ki pa je bil pravno odvisen od župnije v Dolu.

Leta 1794 so na mestu stare cerkve postavili novo, pozno baročno cerkev, v renesančni obliki rotunde. Oltarji so sedanjo podobo dobili leta 1850, ko jih je v maniri poznega klasicizma oziroma neogotike obnovil podobar Anton Zajec. V cerkvi sta dve sliki Leopolda Layerja, njegov je bil tudi križev pot, ki so ga prenesli na Vinje, potem ko je sedanjega naslikal S. Ogrin. Najdragocenejša je slika sv. Helene, ki jo je leta 1898 naslikal Ivan Grohar. V župnišču so hranili tudi njeno predhodnico, ki jo je naslikal Layer, vendar je med vojno, ko so partizani požgali župnišče, zgorela.

Nemški križniški ali kot se uradno imenujejo Red bratov in sester nemške hiše svete Marije v Jeruzalemu ima za zavetnico sv. Elizabeto Turinško. Čas nastanka tega viteškega reda sega v čas, ko sta nastala tudi ostala dva viteška reda: templjarji in Ivanovci (malteški viteški red), kot posledica križarskih vojn. Bratovščina, ki je prevzela redovna pravila Ivanovce, je 6. februarja 1191 potrdil papež Klemen III. in jo vzel pod svoje varstvo. Ko pa os začeli po smrti nemškega cesarja Henrika VI. Hohenstaufovca nemški križarji zapuščati Palestino, so nemški knezi in škofje skupaj z jeruzalemskimi kraljem Amalrikom II. bolniško bratovščino militarizirali in s tem zapolnili razredčene vrste križarjev. Red prevzame pravila templjarjev in je v svojih redovnih pravilih združeval viteštvo ter strežbo ubogim in slabotnim. Sestavljali so ga vitezi (bojevniki), ki so imeli vodilno vlogo; duhovniki, ki so skrbeli za bogoslužje in laični (služeči) duhovni bratje, ki so bili različnih poklicev in so služili redu in ljudem. Vodja se je imenoval »veliki mojster«. Papež Inocenc III. je novi, najmlajši viteški red potrdil 19. februarja 1199 in mu leta 1205 podelil redovno oblačilo – habit: bel plašč s črnim križem.

Križniki nemškega viteškega reda so prišli v Ljubljano nekako med leti 1225 in 1228, nasledili pa so templjarje. Postavili so Križniške komende (redovna hiša s posestjo). Komende so upravljali komturji. V Ljubljano so prišli na povabilo dednih koroških vojvodov Spanheimov, dobili pa so prostor na levem bregu reke Ljubljanice, izven mestnega obzidja. Na Kranjskem so tako pridobili številna posestva in nadaljevali s svojim poslanstvom.  

Nad sv. Heleno v Dolskem je še nekaj hribovskih vasi, med njimi tudi Križevska vas je zadnja hribovska vas v občini Dol pri Ljubljani. Je gručasta vas, ki se nahaja v zahodnem delu Posavskega hribovja, severno nad dolino reke Save, na nadmorski višini 560 metrov. Leži pod prisojnimi strminami Ciclja (836m), ob cesti, ki pelje iz Kamnice v Veliko vas in naprej v dolino v vas Senožeti ali po hribu naprej v Moravče. Vas je bila prvič omenjena let 1304 in sicer v zvezi z nakupom dveh hub Hartvika Mengeškega za njegovo hčer Gertrudo kot doto za vstop v mekinjski samostan klarisinj. Cerkev Sv. Križa v Križevski vasi se prvič omenja leta 1526, vendar je nastala že v 15. stoletju. Že pred tem pa je na tem mestu morala stati kapela ali večje znamenje. Prvotna cerkev je stala malce nižje, ob Vodnikovi hiši. Leta 1939 so odkrili njene poznogotske temelje in ostanke rimske stavbe z dekorativnim mozaikom, na Pelincu pa je bila prazgodovinska naselbina z nasipi. Nemci so vas 24. 8. 1944 požgali, po vojni je bila obnovljena. Ena od predpostavk je tudi ta, da so se križniki preselili iz Gostince v Križevniško vas. Tam vsekakor Sava ni poplavljala.

Ob cerkvi sv. Helene stoji Žerjavov grad, zgrajen v 16. stoletju, je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro-Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki. Po 2. svetovni vojni je bil nacionaliziran in prevzelo ga je podjetje Emona, v grad pa so se naselili njeni uslužbenci.

Viri:

Minka Jerebič, Rečno pristanišče Zalog

Janko Štampar, Križniki v Sloveniji

Viktor Grilc, Podgrad pri Ljubljani