KROFI

Pisalo se je leto 1948, ko je bila povojno obdobje nekako premagano. Ljudje so boljše živeli, imeli so službe. Ohranjali so ljudske običaje, kot se je to spodobilo na vzhodu Ljubljane. Gospodinje so ob večjih praznikih spekle krofe. Niso bili to veliki krofi z lepimi venci, ali kot so domačini rekli s »krancelji«.

Na pustno soboto je bilo v družini Jelnikarjevih pustno obarvano. Mati je zgodaj vstala, zamesila testo, ga dala »počivati«, nato pa zakurila štedilnik. V drvarnici je zbrala le najboljša bukova drva, saj je bilo znano, da ta dajo najboljšo toploto ter gorijo dolgo časa in ne puščajo smradu.

Po nekaj urah je vzela maso, ki jo je pripravila za krofe, jo pregnetla ter oblikovala krofe. Položila jih je na pleteno sito, na katerega je položila lanen prt. Krofe je pokrila in poleg štedilnika pustila še nekaj časa počivati. Ta čas je v posodo dala čisto mast in ko je bila ta že dobro segreta, je v njih ocvrla krofe. Dvanajst krofov je bilo. Otroci, čeprav že vsi odrasli, so z velikim veseljem čakali, kdaj bodo ugriznili v slastne krofe.

Ko se je bližala peka zadnjih krofov, nekdo potrka pred vrati. Mati gre odpreti vrata in pred vrati stoji ciganka. Prosi za denar. Jelnikarjeva mati pove, da denarja pri hiši ni. A, iz kuhinje se je širil prijeten vonj. Ciganka je vztrajna. Prosi in prosi ter si izmišlja številne zgodbe, da bi prepričala gospodinjo. Pa se gospodinji zasmili, stopi v kuhinjo in ji v škrnicelj zavije dva krofa ter ju izroči ciganki. Ta začudeno pogleda gospodinjo, vzame škrnicelj in odide.

Jelnikarjeva mama speče krofe in povabi družino nanje. Vsak otrok je dobil en krof, prav toliko tudi starša. Družina je štela sedem odraslih oseb, ki so vedno radi jedli, če so le kaj imeli. Nato pa je mati dejala: »Popoldne pa bo vsak dobil še polovico krofa, jaz pa ga ne bom. Sem dva krofa dala ciganki, ki je prišla na vrata fehtat.«

Najstarejšemu sinu so se zarosile oči, ko je to slišal. Sam pri sebi si je mislil, da ne bo popoldne pojedel polovice krofa, ampak ga bo dal materi. Po tako dobri malici so šli vsak k svojim opravilom. Najmlajša hči je šla v kokošnjak po jajca. »Mama, mama, mama …«, se je slišalo po dvorišču. Družinski člani so pritekli ve, saj je bilo vpitje prav grozno. »Kaj pa je,« je vprašala mati.

»Mama poglej, kokoši jedo krofe.« Družina je ostrmela. Ciganka, ki je šla mimo kokošnjaka je iz hudobije vrgla krofe kokošim, ker ni dobila denarja … Družina je bila zbrana okoli kokošnjaka in z žalostjo zrla ta prizor. Žalosten je bil tudi obraz matere. Nato pa se je nasmehnila, zamahnila z roko in dejala: »Tudi naše kokoši imajo pusta. Bodo pa zato več jajčk znesle …«.

Najstarejši sin je opazoval mati. Vedel je, da si ji srce trgalo ob pogledu na krofe, ki so jih kokoši jedle, toda mati je znala to bridkost sprejeti z nasmehom. Popoldne, ko se je zbrala družina ob čaju in krofih je gospodar odločil, da mati dobi cel krof. Otroci in on pa so si razdelili ostala dva krofa.

Stane Jelnikar je velikokrat ponavljal to zgodbo. Vedno so mu pritekle solze v oči, a pogovor je zaključil: »Dobrota je sirota, a ljubezen poskrbi za srečo …«